Zaradi velikega padca funta – okoli 16 odstotkov vrednosti v primerjavi z evrom in okoli 19 odstotkov v primerjavi z ameriškim dolarjem – je guverner angleške centralne banke Mark Carney številnim Otočanom pokvaril minuli vikend, ko je dejal, da bo padec funta prinesel inflacijo, ta pa podražitev »izdelkov, kot je hrana«. Dodal je, da se bo najprej podražila hrana in da bo življenje težje, ne pa tega, da bo težje samo za tiste Otočane z nizkimi in najnižjimi zaslužki, ki gledajo na vsak peni (skoraj kot bi gledali na vsak cent).
Namaz, ki je prinesel vojno in mir
Še preden je guverner angleške centralne banke, ki je Kanadčan in ga banka plačuje 874.000 funtov na leto (od tega dobi 250.000 za »stanovanjske izdatke«), napovedal podražitev hrane, je na Otoku izbruhnila kratka, a srdita bitka, ki napoveduje večjo vojno med samopostrežnimi verigami in velikimi proizvajalci. Bitka je bila še odmevnejša, ker je zaradi nje in zaradi strahu pred podražitvami na policah samopostrežb konec prejšnjega tedna zmanjkalo namaza marmite, ki ga milijoni na Otoku obožujejo, milijoni pa ga ne prenesemo.
Bitko je sprožila angleško-nizozemska družba Unilever, ki proizvaja marmite in nešteto drugih živilskih izdelkov, ki so priljubljeni na policah otoških samopostrežb. Otoškim trgovcem je namreč sporočila, da bo zaradi padca vrednosti funta povišale cene namaza in drugih svojih živil za nič manj kot deset odstotkov. Britanci vedo, da je marmite nekaj zelo tradicionalnega, vendar jih večina ne ve, da je ta namaz star več kot sto let, zelo malo pa jih ve, da ga je po naključju odkril nemški znanstvenik Justus Liebig. Največjemu proizvajalcu marmita se je uprla največja otoška samopostrežna veriga Tesco, ki je s svojih polic odstranila še zadnja neprodana živila družbe Uniliver. Spopad med njima je bilo še zanimivejši, ker je sedanji direktor Tesca Dave Lewis eden od nekdanjih velikih šefov družbe Unilever.
Nerazumna 10-odstotna podražitev
Britanskim prodajalcem živil je že nekaj časa po brexitu jasno, da bo padanje funta sprožilo pritisk za zvišanje cen na uvožena živila, a obenem so mislili, da je Unileverjevo napovedano 10-odstotno zvišanje cen vseh produktov te družbe nerazumno in neupravičeno. Med drugim zato, ker ta družba velik del ponudbe proizvede na Otoku. Britanski trgovci obenem mislijo, da so veliki proizvajalci živil, kot je Unilever, v veliko boljšem položaju, da bi lažje prenesli padec vrednosti funta in zmanjšanje dobička, kot trgovine, ker so marže od 20 do 30 odstotkov. Marže samopostrežnih verig so od 2 do 3 odstotke, zmanjšale so se zaradi stalne medsebojne cenovne vojne, ki jo je sprožil zmanjšan dobiček domačih verig po pojavu in rastoči priljubljenosti tujih verig, kot sta Lidl in Aldi. Spori med proizvajalci in trgovinami niso nič novega. Novo je bilo v Britaniji to, da je spor vplival na oskrbo potrošnikov z najbolj priljubljenimi živili. Izginotje marmita je sprožilo nakupovalno paniko.
Mir ali premirje in ljubezen
Tesco se je za spopad verjetno odločil ravno zaradi tega namaza. Druge samopostrežne verige, ki so v stalni cenovni vojni za potrošnike, so ga po tihem podpirale. A se v bitko niso vključile, kar napoveduje vojno, še preden sta proizvajalca sklenila mir. Ali vsaj premirje. Družba Unilever je bila tista, ki je prva sporočila, da je uspešno rešila problem s Tescom v Britaniji in da so njeni izdelki spet na njegovih policah. Obenem se je vsem potrošnikom, ki so jo pogrešali, zahvalila za »izkazano ljubezen«. Tesco je potrdil, da so našli rešitev, prav tako tudi samopostrežna veriga Asda. Kakšna je ta rešitev, bodo Britanci videli kmalu: na nalepkah s ceno izdelkov družbe Unilever, ki trgovcem z živili v Britaniji proda daleč največ živil.
