Področje psihoterapije v Sloveniji ni urejeno, posledica pa je, da se lahko za psihoterapevta razglasi vsakdo. Pri treh fakultetah, ki izvajajo akademsko izobraževanje iz psihoterapije in svetovanja, opozarjajo, da nujno potrebujemo zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki bo to področje celovito reguliral.
Uradno lahko psihoterapevtske storitve izvajajo le dodatno usposobljeni strokovnjaki v okviru zdravstva, kjer pa možnosti ne sledijo vse večjim potrebam ljudi po psihoterapevtski pomoči in svetovanju. Posameznik, ki želi individualno terapevtsko obravnavo, je tako prepuščen zasebni iniciativi, ki pa »ni pregledna in strokovno preverljiva in so ljudje pri izboru terapevta prepuščeni le srečnemu naključju«, je bilo slišati na strokovnem posvetu o normativni ureditvi psihoterapije. Med letoma 2006 in 2010 je na ministrstvu za zdravje delovala delovna skupina, ki je pripravljala predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, a je ta po spremembi prioritet končal v predalu.
Ljudi, ki potrebujejo strokovno psihoterapevtsko pomoč ali svetovanje, je vse več, je opozoril Christian Gostečnik, dekan Teološke fakultete. »Ljudje so pod stresom, veliko je alkoholizma, nasilja v družini, vendar to niso ljudje, ki bi potrebovali psihiatrično zdravljenje, ampak običajni ljudje s težavami, ki si želijo kakovostno življenje, a zanje nihče ne skrbi,« je poudaril.
Pomanjkanje strokovnjakov
Psihoterapevtske storitve lahko danes izvajajo le zdravstveni delavci – večinoma psihiatri in klinični psihologi, ki po končanem šolanju opravijo še podiplomsko izobraževanje iz psihoterapije. Tak način vstopa v psihoterapevtski poklic pa predstavlja zelo ozko sito, je opozoril Miran Možina, direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Zato imamo danes nekajkrat manj od 2000 ustrezno usposobljenih kadrov, ki bi jih potrebovali po merilih Svetovne zdravstvene organizacije.
Po drugi strani tak vstop v poklic ni racionalen in poglablja pomanjkanje psihiatrov in kliničnih psihologov. »Zakaj bi nekdo študiral šest let medicino, nato šest let specializiral psihiatrijo, potem šel na psihoterapijo in vse znanje, ki ga je pridobil, in stroške šolanja pustil ob strani. Danes vemo, da za izvajanje psihoterapije ni treba, da je posameznik psihiater ali klinični psiholog in je dodiplomski študij psihoterapije hitrejša pot do tega poklica,« je prepričan Janez Mlakar, predstavnik Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici.
Po besedah sekretarke na ministrstvu za zdravje Nadje Čobal poseben zakon ni nujen, saj imata to področje tako urejeno le dve evropski državi. Prav tako sprejema zakona ne zavirajo uradniki na ministrstvu, pač pa je odprtih še nekaj vprašanj vsebinske narave: predvsem kolikšen del psihoterapevtskih storitev naj bo urejen znotraj sistema javnega zdravja (torej na stroške zdravstvene zavarovalnice) in kdo sme opravljati ta poklic. Razširjena strokovna kolegija za psihiatrijo in klinično psihologijo sta namreč negativno ocenila pobudo o vzpostavitvi novih specializacij iz psihoterapije in družinske terapije.
Nepremostljive razlike?
O globokem razkolu v pogledih, kako urediti psihoterapevtsko dejavnost, priča tudi dejstvo, da se omenjenega strokovnega posveta v državnem zboru niso udeležili predstavniki Združenja psihoterapevtov Slovenije, kamor je včlanjenih blizu 70 kliničnih psihologov, psihiatrov in drugih, ki danes uradno izvajajo psihoterapevtsko dejavnost.
Člana parlamentarnega odbora za zdravstvo Jernej Vrtovec in Janja Godec sta predlagala, da o nadaljevanju priprave zakona o psihoterapiji razpravljajo na nujni seji odbora, ki bi jo sklicali v naslednjem mesecu.
