Na mednarodnem srečanju zbiralcev v Šempetru pri Gorici je bilo na ogled in naprodaj na tisoče predmetov. Od pušk, minometov, bomb, čelad, sabelj, bajonetov in nabojev do uniform, zastav, odlikovanj, znamk, razglednic, kovancev in strokovne literature. Vsakdo je lahko našel nekaj zase, bodisi za zbirko ali za oko.
»V ospredju so bili vojaški predmeti, saj je območje Goriške, Krasa in Posočja zaradi ostalin prve svetovne vojne nekaj posebnega. Na Primorskem pa tudi v preostali Sloveniji malodane vsakdo kaj zbira ali pa ima pri hiši kolajne, dedkovo pištolo, titovko ali kakšen drug predmet iz prve ali druge svetovne vojne,« je povedal Jakob Marušič, organizator srečanja in zbiralec, ki dodaja, da je v Sloveniji vsaj 2000 organiziranih zbiralcev, še enkrat toliko pa je neorganiziranih.
Šempetrski dogodek ima tudi pomemben kulturnovarstveni učinek, saj je mogoče na enem mestu videti predmete, povezane z vojaško zgodovino, za kar bi morali drugače obiskati kar nekaj muzejev. Hkrati pa je nemalo predmetov, ki so se ohranili ravno zaradi tega, ker so našli novega lastnika, ki jih bo naprej varoval in preučeval.
Pestra ponudba na stojnicah
Dare Biskovič, zbiralec iz Kočevja, je ponujal enega najdražjih predmetov, in sicer bodalo, ki je bilo protokolarno darilo komandanta ene od partizanskih divizij. Cena zanj je bila 4000 evrov. »Zbiralec sem od malega. Najprej sem zbiral fotografije in značke, potem so prišli na vrsto drugi predmeti. Pred desetimi leti je bilo v modi zbiranje predmetov iz druge svetovne vojne, trenutno je največ zanimanja za dogajanje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Predmeti iz nekdanje Jugoslavije so vseskozi v trendu. Prodajam to, kar je odveč in česar ne zbiram,« je povedal.
Med številnimi stojnicami smo opazili tudi Martina Premka, zgodovinarja in kustosa Vojaškega muzeja Slovenske vojske v Pivki: »Spremljam dogajanje, ti predmeti me zanimajo. Sam nisem zbiralec. Ponudba na sejmu je pestra, marsikaj bi se dalo kupiti za naše muzeje, pa žal ni denarja. Tako kakšne zadeve izgubimo za vedno. Veliko je stvari, ki so povezane s slovensko zgodovino in bi bile pomembne za ohranitev naše dediščine,« je razmišljal.
Kustos muzeja novejše zgodovine iz Ljubljane Marko Ličina pa tovrstne sejme obiskuje tudi kot zbiralec. »Osebno me najbolj zanima zgodovina 19. stoletja. Rad se zadržim pri stojnicah, kjer imajo kaj o letalstvu. Zlasti me zanima strokovna literatura.«
Kristijan Maver iz Nove Gorice je zbiralec in prodajalec razglednic, denarja in znamk. »Zanimanje za razglednice upada, prav tako za zbiranje znamk. Sam sem začel zbiranje, ko sem bil star 9 let. Najprej so me zanimale znamke, nato značke in kovanci. Trenutno me najbolj zanima poštna zgodovina. Pripravljam zbirko vseh pošt na Goriškem od časa Napoleona naprej,« nam je razkril načrte.
Neprimerna zakonodaja
Trenutno je med zbiralci največ povpraševanja po bajonetih, v modo spet prihajajo čelade in medalje. Ceno imajo tudi sablje nekdanje JLA. »Opažamo, da na sejem prihajajo vse bolj izobraženi zbiralci, ki iščejo točno določene predmete. Eden takšnih je bil zagotovo kupec, ki sem mu prodal zarjavelo čutarico, kakršne so uporabljali avstro-ogrski vojaki. Posebnost je bila v tem, da sta jo hkrati uporabljala dva vojaka,« je povedal Marušič in opozoril tudi na zakonodajo, ki naj bi bila neprimerna za zbiralce. »Zato je zanimanje za nekatere predmete vse manjše. Zlasti to velja za orožje. Vse naj bi bilo nevarno. Celo pištola na kremen. Gre za našo tehnično dediščino. Nakup takšnega orožja je povezan z veliko administracije in časa. Za nakup enega kosa je potrebnega vsaj poldrugi mesec časa, da pridobiš vsa potrebna dovoljenja,« je kritičen Jakob Marušič, ki je po tradiciji na prireditvi pogrešal slovenske muzeje. Izjema je bil le muzej Slovenske vojske iz Pivke, s katerim dobro sodelujejo. Prav tako so v zadnjih letih pomen tovrstnih srečanj za promocijo turizma spoznali tudi v šempetrsko-vrtojbenski občini.
