Cirkus smo vseeno ostali. Zdaj, ko je največji in najbolj magični cirkus na svetu Cirques du Soleil odpovedal ljubljanske predstave, si tujci lahko ogledajo cirkus kar na naših TV-zaslonih. Tam lahko vidijo predsednika republike Boruta Pahorja, kako za neko privatno firmo telovadi. Kratke hlačke, superge in majica z državnim grbom. Zraven učiteljica Nataša, ki ji hoče predsednik dokazati, da je boljši od nje. Skače višje, dela boljše sklece od nje, nasploh je prožen kot gimnastični prvaki in vitek kot manekeni z naslovnic. Seveda bi tujci verjeli, da smo vsi podobni predsedniku. Ker nimamo nobenih resnih problemov, se ukvarjamo s telovadbo. Če je že duh čuden, naj bo vsaj telo zdravo.
Če pa bi po nekem srečnem naključju dobili še eno priložnost, skratka, da se vrnemo četrt stoletja nazaj, torej da resetiramo to zgodovino in začnemo iz točke nič, se postavlja eno samo vprašanje: bi se res lahko vživeli v vloge tistih, ki imajo vsega dovolj? Bi res takrat pozabili na pohlep in izrabili vsako šanso, da nekaj postrani zaslužimo? Bi bili res nekoruptna država za zgled vsem okoli sebe?
Saj veste, tisti, ki ima veliko, nima nikoli dovolj. Tisti, ki ima veliko, tudi največ jamra. In tisti, ki ima veliko, se ves čas boji, da bo to izgubil.
Preskakovanje čakalnih vrst v zdravstvu je bila tema, ki je prekrila vse TV-zaslone. Nezaslišano. V Sloveniji, kjer skoraj vsak pozna nekoga, ki pozna nekoga drugega, ki pozna tistega, ki ti lahko nekaj zrihta, je to samoumevno. Če lahko prideš prej na vrsto, boš to pač izkoristil. Če se je včasih govorilo o modrih kuvertah, domačih dobrotah, tako imenovanih darilih hvaležnih pacientov, se danes govori o panoramskih helikopterskih poletih, plačanih potovanjih in vrtoglavih zneskih. Lahko, da nič ne drži. Lahko, da je vse skupaj dim, ki ga spuščajo spretni lobisti in kreatorji javnega mnenja, ampak dejstvo je, da možnost obstaja. Če obstaja, zakaj ne bi bila izkoriščena.
Zanimiva je tudi teza, da so čakalne vrste ustvarjene umetno. Da se vsi zgražamo, napadamo vlado, oblast in ministrico, zaskrbljeni pacienti pa si plačujemo zdravljenja in posege pri zasebnikih. Logika je preprosta: čim daljše so čakalne vrste v javnem sistemu, tem večji bo naval na privatne ustanove. Te imajo jasno samo en motiv: zaslužek. Legitimno in logično. Na eni strani alarmantno, katastrofično slikanje nemogočih razmer v zdravstvu, na drugi strani oaza zasebnih storitev, kjer je pacient car, storitev nadstandardna, čakalna doba ničelna in čakalnice dišijo po sivki ali limonski travi. Če bi se uresničil utopični scenarij še ene šanse, da bi imeli vsega dovolj, bi se zgodilo vsaj nekaj. Nič nas ne bi brigalo, ali je zasebno ali javno, saj bi imeli vsega preveč. Najverjetneje tudi ne bi bilo treba strašiti s prepovedjo splava, saj bi bogata država vsakemu ob rojstvu otroka podarila visoko vsoto za preživetje, novo stanovanje in vse zdravstvene storitve zastonj.
Največ pa bi ob utopičnem scenariju iztržili športniki. Nogometaši na primer. Pokupili bi nekaj svetovnih zvezd, da bi lahko potem Srečko Katanec vsaj enkrat izjavil, da je kvaliteta na naši strani. Tako pa nam ostane le zadovoljstvo, da nismo proti angleški reprezentanci izgubili, da smo iztržili zgodovinski remi in objokujemo, da se žoga vsaj enkrat od prečke ni odbila v gol. Med vsemi hvalami se je nekomu zapisalo, da so levjesrčni Slovenci izbojevali bitko. To je naš domet. Še vedno smo v vojni, kjer se odvijajo bitke. Še vedno smo v srednjem veku, kjer se rojevajo levjesrčni borci. Še vedno smo skromni kot takrat, ko smo druge prosili, da nas priznajo.
Smo pa ostali ena velika družina. Katanec se ves čas obnaša kot poglavar družine. Govori o svojih fantih, kako bodo fantje odločali, kdo bo v ekipi, kako so fantje garali in kako je ponosen na fante. In ta družinska logika se odvija v vseh podsistemih v državi. V politiki, kulturi, javnih službah, gospodarskih družbah, medijih in športu. Še vedno bo osnovna kratica VIP: veze in poznanstva
