V minulih dveh letih škofovanja – papež ga je na to mesto imenoval 4. oktobra 2014 – je bilo stališča nadškofa večinoma težko razbirati. Kritičnim medijem ni dajal intervjujev, na televiziji je redko nastopal. Njegova stališča je bilo mogoče prepoznavati v razmeroma redkih izjavah Komisije Pravičnost in mir in SŠK ter skupnih, običajno optimističnih sporočilih po srečanjih s predsednikom vlade ali države. Včasih je bilo, resnici na ljubo, kar težko ugotoviti, kakšno je v resnici nadškofovo stališče. Na primer o migrantski krizi.
Ko je novembra lani škof Štumpf javnost, že tako prestrašeno zaradi množic beguncev na mejah, posvaril pred »islamsko nevarnostjo«, ki da prihaja uničit krščansko Evropo, je nadškof zanikal lastna, že izražena stališča. Za Janševo televizijo Nova24TV je izjavil, da je »škof Štumpf samo malo drugače povedal, kar bi tudi jaz«. In vendar se je Komisija Pravičnost in mir dva meseca prej načelno zavzela za solidarnost z begunci, ob predstavitvi izjave pa je tudi sam svaril pred tem, da bi v migrantih videli »potencialne teroriste«.
Svojevrstna izjema v nadškofovih odzivih je nedavni oster, nič kaj zoretovski odgovor na populistični poziv Alenke Bratušek, naj se RKC odpove odškodninam za nemožnost uporabe vrnjenih gozdov, vlada pa naj stori vse, da te ne bodo izplačane. Zore se namreč ni skliceval le na protiustavnost poziva k ostrejši obravnavi cerkvenih pravnih oseb, temveč je Bratuškovo izprašil tudi zaradi njene politične nedoslednosti. »Začudeno« jo je namreč spomnil na to, da je vlada pod njeno taktirko prav vzorno poskrbela za cerkvene interese: v tistem času je namreč umaknila vse ugovore proti vračilu gozdov v Triglavskem narodnem parku. S to potezo se je nadškof pravzaprav prvič javno spopadel z določenim politikom oziroma političarko, ne le z nekim političnim stališčem.
Ko nekdo drug opravi »umazano delo«
Drugače ravna nadškof, ko gre za odnos do istospolnih ali splava; slovenska javnost se namreč najbolj alergično odziva na (potencialne) posege v intimno življenje. Tu se zato običajno precej zadržano sklicuje na papeža Frančiška in družbeni nauk Cerkve. Nekako v stilu: zavezujejo nas cerkvena pravila. »Umazano delo« nato opravijo Primci, Likovičeve in razne na videz avtonomne civilno-katoliške organizacije. Zoreta v nasprotju z Rodetom pač ne bomo slišali javno rohneti, da je splav umor, pa čeprav je jasno, da se s tem stališčem strinja. Navsezadnje je prav Zoretov red dovolil javno predvajanje filma Čudež življenja, ki z učinkovito manipulacijo medicinskih dejstev – prikazovanjem ploda kot samostojne osebe – tlakuje pot za zahteve po zaostritvi dostopa do abortusa.
V primerjavi s svojimi predhodniki – Rodetom, Uranom in Stresom – nadškof Zore uteleša največ previdnosti, morda celo strahu pred javnim delovanjem, in preudarne, potrpežljive drže, ki jo je deloma mogoče pripisati osebnosti nadškofa, deloma pa družbenim razmeram po mariborskem fiasku. Ta namreč Cerkvi še vedno moralno veže roke, zato se za zdaj v svojih izrecnih zahtevah zadovoljuje z ohranitvijo doseženih pravic.
Netransparentnost ostaja
Kdor je mislil, da bo Cerkev z Zoretom na čelu sčasoma našla pogum in kaj več povedala o konkretnih početjih vodilnih klerikov, (so)odgovornih za finančni polom, se je uštel. O tem Zore dosledno molči. Tudi v odgovoru Bratuškovi mirno zaobide njen ključni argument: da Cerkev nima pravice do odškodnin zaradi svoje odgovornosti za orjaško bančno luknjo. Molči tudi o nadškofijskih poslih, na primer z gozdovi. Uradno ne pojasnjuje denacionalizacijskih zahtevkov, tožb, razsodb. Škofije ne objavljajo več letnih poročil o gospodarjenju, pristojni v nadškofijah se neprijetnim vprašanjem izogibajo. »Nimamo točnih podatkov, ne vodimo evidenc,« sta najpogostejša odgovora. Na sodišču, v sporu zaradi obnove dvorca Goričane, so pravni zastopniki nadškofije nasprotovali predlogu, da se kot pričo zasliši tudi nadškofa Zoreta. Z neverjetnim argumentom: nadškofu »historična dejstva, pomembna v tej zadevi, niso znana«. Netransparentnost cerkvenega delovanja ostaja torej tudi pod Zoretom ena glavnih določilnic cerkvene politike.
Zdi pa se, da nadškofov mlačni – ali umirjeni, odvisno od pogleda – slog odgovarja politiki. Lažje stresajo obljube, ki jih potem ne uresničijo. Ko je Zore na prvem sestanku s premierjem Cerarjem izrazil željo po obuditvi mešane cerkveno-državne komisije, Cerar pobude ni zavrnil, a komisije seveda tudi ni ustanovil. Ko so ga povabili in zelo lepo sprejeli na ljubljanski škofijski klasični gimnaziji – tik po tem, ko je ustavno sodišče razsodilo, da morajo biti javno veljavni programi na zasebnih osnovnih šolah financirani stoodstotno – je trdno obljubil, da bo vlada odločitev ustavnega sodišča uresničila v kratkem. Pa je ni. Zakon, ki bo za povrh precej drugačen od pričakovanj Cerkve, še pripravlja.
Zaslužen za pokop žrtev v Dobravi
Brez Zoretove popustljivosti, modrosti nemara, bi žrtve pobojev iz Hude jame morda še ležale v plastičnih zabojčkih. Kljub temu, da so v Cerkvi, zlasti na Dolenjskem, zelo nasprotovali predlogu, da se žrtve pokoplje na Dobravi pri Mariboru in ne na Teharjah, je cerkveni, celo medškofovski spor komaj kaj odmeval. Argument vladne strani, da pokop žrtev na Teharjah ni mogoč, je nadškof Zore vzel na znanje in tako naposled omogočil, da bodo pomorjeni sedem let po odkritju v Hudi jami le dobili svoj grob. Privolil je celo v to, da je na odločilnem sestanku s predsednikom države de facto predstavljal domobransko stran, čeprav se je cerkveno vodstvo načelno temu ves čas upiralo. Kajti, kot poudarjajo, v cerkev so hodili tako domobranci kot partizani.
Zore bo najbrž vztrajal pri politiki drobnih korakov in strpnega sodelovanja z oblastjo brez provokativnih pritoževanj ali ostrih zahtev. S pomočjo podaljšane roke – vse glasnejših in vse agresivnejših katoliških združenj – pa bo kljub temu učinkovit. Vsaj kar zadeva vpliv cerkvenih pogledov na razmerja med spoloma, spolnost, vzgojo. Ne gre spregledati, da tudi upori proti prepovedi telesnega kaznovanja v največji meri prihajajo prav iz parakatoliških organizacij. »Katoliška družina« pač ne prenese vmešavanja.
