Ko gledamo nazaj, se zdi skoraj neverjetno, kako smo Slovenci zaupali valuti, ki naj bi nas spremljala na poti proti Švici, v napovedovano prihodnost blagostanja, ponosnega in aktivnega državljanstva. Raziskave javnega mnenja so tolar glede na zaupanje, ki ga je užival, med osrednjimi institucijami postavljale na prvo mesto, kot vrednoto celo ob bok družini. Svoji valuti, simbolu naše ekonomske samostojnosti, smo pred dvema desetletjema zaupali bolj kot evru, skoraj trikrat bolj kot cerkvi, več vere nam je vlival kot pravosodna veja oblasti in skoraj sedemkrat bolj smo mu zaupali kot političnim strankam.

Po prvih letih demokracije, ko kloaka še ni zmezela v vse pore družbe in se zaupanje v politične stranke ter družbene podsisteme še ni tako rekoč povsem razkrojilo, se je začel proces razprodaje države. In hkrati tudi proces razpada vrednot; kako drugače si je sploh mogoče razlagati afere v zdravstvu, tudi najnovejšo korupcijsko, povezano s krajšanjem čakalnih vrst v bolnišnicah?

Tolar je zdaj že pokrila plast prahu zgodovine. In če je bilo zaupanje vanj v državi izjemno visoko, se je zaupanje v sam finančni sistem v zadnjih letih precej okrnilo. Smo del evrske družine, del enotne Evrope, katere eden ključnih problemov pa je dejstvo, da težke odločitve sprejema šele tedaj, ko je vode že do grla. To se je po mnenju analitikov jasno potrdilo med gospodarsko krizo. In se potrjuje tudi zdaj, z reševanjem begunske problematike. Včasih se zdi, da je v Sloveniji še slabše oziroma da slovenska politika težkih odločitev ne sprejema niti takrat, ko je vode že čez glavo. Odlaša z reformo zdravstvenega sistema (v zvezi s to temo kroži anekdota, da je neki odhajajoči zdravstveni minister svojemu nasledniku ob primopredaji poslov prišepnil tale preživetveni nasvet: »Če se želiš obdržati ves mandat, ne spremeni ničesar.«), z reformo pokojninskega in pravo reformo davčnega sistema. Izgubljamo tuje investitorje, ker je čas za ureditev papirologije predolg in se vleče leta ...

Italijanska vlada pod vodstvom Mattea Renzija je te dni sporočila, da bodo odložili prodajo štirih bank, ki jih je sicer sprva nameravala prodati že aprila. Pri nas je predsednik vlade (PV) sredi tedna prek agencije Bloomberg sporočil svoje – in kot je izrecno poudaril – osebno mnenje: prodajo NLB bi veljalo prestaviti, vendar pa mora odločitev o tem sprejeti Slovenski državni holding. Gledano iz ekonomskega zornega kota je prodaja katerekoli banke danes sicer dejansko nedvomno precejšen zalogaj za prodajalca. Banke so namreč sektor, po katerem trenutno ni velikega investicijskega apetita. Je pa seveda vedno vprašanje, po kakšni ceni prodajaš, opozarja ekonomist Mojmir Mrak. Izkušnje z NKBM po njegovem mnenju to jasno potrjujejo.

Dve državi, dva premierja in dvoje različno trdnih obljub Evropi, ki jih je italijanski strani, v nasprotju z našo, uspelo izpogajati v očitno precej bolj ohlapni obliki, a tej ohlapnosti je nedvomno botrovala tudi večja politična teža, ki jo imajo sosedje v primerjavi z nami. Farsa je, da ob izračunih, ki dokazujejo, da so nam tuji ocenjevalci leta 2013 pripisali večjo bančno luknjo, kot s(m)o jo dejansko navrtali, odgovorni še kar tiščijo glavo v pesek. V svoji servilnosti in nedoraslosti nacionalnih interesov v Bruslju očitno še kar ne znamo, ne zmoremo ali morda tudi nočemo zagovarjati. Kot pika na i je ta teden prišla na dan še informacija, da je bil nemški velikan Deutsche Bank, ki naj bi nam pomagal prodati NLB, pri evropskih obremenitvenih testih obravnavan preferenčno. Evropski bančni nadzorni mehanizem pač nima enakih meril za vse bančne luknje.

Je stanje v državi mogoče pripisati provincialni bebavosti in naši pretirani servilnosti do Bruslja, nesposobnosti politikov drugega ranga, ki vodijo državo, gre morda preprosto res le za denar oziroma za posledice prepleta zasebnih interesov in dejanj, ki so v Sloveniji nadomestili državo? Za nesposobnost upravljalcev premoženja države in za slabe menedžerske prakse? Pri simptomih propadanja državnosti gre najverjetneje po malem za vse od naštetega.

Vprašanje seveda je, ali bo SDH, katerega skupščino predstavlja slovenska vlada, sledil »osebnemu« mnenju njenega predsednika. Premier sicer v isti sapi poudarja, da se bomo glede prodaje slovenskega premoženja držali svojih zavez Evropi. A zavezali smo se tudi k prodaji največjih bank. Pa naj stane, kolikor hoče. Tako smo poceni prodali predrago sanirano NKBM in, glej ga zlomka, novi ameriški lastnik si je takoj razdelil nekaj milijonov dividend in tudi že ustavil prodajo slabih terjatev banke, ker je ocenil, da bo z njihovim upravljanjem zaslužil več, kot če bi jih prodal tujim finančnim špekulantom. Ti so pri nas sicer že kupili precej od tega, kar se je kupiti izplačalo. In NLB? Nekateri ocenjujejo, da so za neprodajo banke zainteresirane interesno-politične sprege, ki se ne želijo odpovedati svojemu vplivu nanjo. Drugi spet menijo, da mora imeti suverena država vsaj eno svojo močno banko. Tako kot kmet brez zemlje pač ne more biti kmet. Zadeve so lahko zelo enostavne.