Zaradi tega, ker ministrstvo vztraja pri takem svojem nedelovanju in nesprejemanju odgovornosti za dejansko stanje, so se v tem praznem prostoru pojavile iniciative in tudi konkretni predlogi za celovito reorganizacijo ZS s strani Zdravniške zbornice (ZZ), Fidesa in Ekonomske fakultete (EF). S tem se razklana oziroma konfliktna situacija samo še poglablja, tudi zato, ker ministrstvo ne zna s temi predlogi komunicirati, ker nima za to nujno potrebne osnove, tj. celovite politike in ciljev razvoja zdravstvenega varstva. Žal pa te pomanjkljivosti politike omenjene iniciative ne morejo zapolniti, ker so njihovi predlogi rešitev oziroma reforme ZS le tehnični, ekonomistični z močno primesjo in interesi zavarovalniškega lobija. Če država v najširšem pomenu ne razvije in uresniči aktivne politike javnega zdravstva, so razmere take, da v ta strateško pomemben javno-družbeni podsistem socialne države prodira neoliberalna politika. Kar se dogaja pri nas. Ministrstvo to s svojo (ne)politiko aktivno izvaja.
V takih razmerah od ministrstva, kljub obljubam in zavezam, da bo do konca leta predložilo ključne zakonske spremembe ZS, tega ni realno pričakovati. Globoko sem prepričan, da ministrstvo ne razume te kompleksne družbene in politične problematike. Tu pa je tudi pomanjkljivost v delovanju vlade RS, ker nima politike, ciljev in strategije celovite socialne politike, kar je prvenstveno odgovornost predsednika vlade. To svojo slabost hoče predsednik vlade nadomestiti s pozivi, da mora ministrstvo sodelovati z vsemi interesnimi skupinami, kar je, enostavno povedano, kompletno nerazumevanje situacije.
Obstajajo pa tudi nerazjasnjeni temeljni, konceptualni elementi javnega zdravstvenega sistema. In prav temu je namenjeno to pisanje. Najprej pa kratka sistemska analiza sedanjega stanja, ker če želimo razvijati zdravstveni sistem, je najprej potrebna sistemska ocena stanja.
ZS se sooča z ogromnim kadrovskim deficitom, še posebno zdravnikov. Ob tem imajo zdravniki 55 dni letnega dopusta, kar je svetovni rekord. Kot da hočemo namerno ustvariti kolaps.
Koncesije so kompletna sistemska zmeda. Namesto njih bi morali uporabiti konceptualno jasna pogodbena razmerja za različna časovna obdobja, odvisno od narave storitev.
ZZZS ni ne zavod ne zavarovalnica. Ne vem, zakaj je politika opustila strateško zelo dobro zasnovan projekt definiranja zakona o zavodih, ki so izvajalci storitev javnega sektorja. Ker tega zakona nimamo, imamo sistemsko zmedo pri vseh izvajalcih javnega sektorja. Kaže, da raznim lobijem zmeda ustreza.
ZZZS pridobiva prihodke na zakonski osnovi, na solidarni način, kar je popolno konceptualno nasprotje zavarovalništvu. Prav s tega vidika so predlogi ZZ, Fidesa in EF konceptualno zgrešeni.
Dopolnilno zavarovanje je organizacijski, sistemski spaček. Edini namen ima zbirati dodatni denar iz žepa državljanov, kar je povzročilo, da ogromno državljanov, ki ne morejo plačati tega obveznega prispevka, sploh ne more koristiti javnega zdravstva. To pa po ustavi pripada vsem državljanom. Poleg tega je zavarovanje odžrlo javnemu zdravstvu do zdaj že 1,5 milijarde evrov. Ta denar bi zadoščal za kompletno odpravo vseh čakalnih vrst in za vse investicije v javno zdravstvo. Na letni ravni gre za 70 milijonov evrov, torej za tri pediatrične klinike v Ljubljani.
Enako sistemsko slabost ima tako imenovana košarica B, ki jo predlaga EF in predvideva obvezno zavarovanje občanov za te storitve. Zavarovanje že sistemsko ne more biti obvezno. Tudi zaradi tega, ker vsi državljani enostavno ne bi imeli potrebnega denarja, kar dokazuje sedanje dopolnilno zavarovanje.
Ob predlogu ZZ, Fidesa in EF se postavi tudi vprašanje teoretičnega definiranja zdravstva kot javne službe. Za javno zdravstvo sta bistvena dva pogoja: prvi je solidarni način zbiranja denarja, drugi pa, da se menjava ne opravlja na trgu, temveč v družbenopolitičnem predstavniškem organu, tj. za javno zdravstvo v državnem zboru. Država pridobiva denar poleg zakonsko določenih prispevkov še neposredno prek proračuna in tudi s prispevki iz žepa občanov. Za tako zbrani denar država določi tako imenovano celotno košarico storitev javnega zdravstva in mrežo (teritorialna razporeditev izvajalcev). Sistemska funkcija zbiranja denarja »iz žepa« državljanov je edino destimuliranje pretiranega koriščenja storitev javnega zdravstva.
Posamezni izvajalci zdravstvenih storitev »ponujajo v odkup« svoje zdravstvene storitve, ki jih država odkupi ali pa tudi ne. Pri tem kaže tudi poudariti, da se ponudba in odkup zdravstvenih storitev pri javnem zdravstvu podrejata splošnemu kriteriju družbene koristi, ne pa kriteriju trga, kar je bistvena razlika. Prav zaradi tega zavarovalništvo že v principu ni sistemsko združljivo z javnim zdravstvom, saj se v zavarovalništvu uporabniki zavarujejo šele potem, ko je opravljena tržna menjava.
Z vidika zagotovitve prostora za hitrejši razvoj zdravstva je nujno, da sistem omogoča tudi tržni princip za storitve, ki jih država ne odkupi – z dodatnim zavarovanjem in celo popolnoma tržne zdravstvene storitve.
Naslednji obvezni element sistemskega oblikovanja ZS so opredelitve upravljanja in menedžmenta. Država z zakoni določa celotno konstitucijo ZS prek zakonov in tudi način učinkovitega delovanja sistema. Obvezni element demokratičnega javnega zdravstva je, da mora imeti država za to strateško, socialno področje, celovito politiko s cilji. Vsega tega pri nas ni, kar, naj to želimo ali ne, spodbuja razvoj javnega zdravstva z neoliberalno politiko. Pri izvajalcih se opravlja le funkcija menedžmenta. Če želimo imeti resnično javno zdravstvo, morajo prav vse organizacijske ravni sistema opravljati svoje naloge. Država mora tudi zagotoviti, da je ZS zasnovan po modernem podjetniškem konceptu. Obvezni element tega je, da prav vsi zdravstveni izvajalci pridobivajo delo na tržni način in da nosijo posledice za uspešno poslovanje.
Če s tem končam: vidimo, da naš zdravstveni sistem ni državni oziroma celo politični. Res je, da je od vrha navzdol ena sama sistemska zmeda in neodgovornost, ki kar sili v prav tako politiko. Za konec še dejstvo, da je nujni pogoj za učinkovito delovanje javnega zdravstva zdrava družba in demokratična država, ki je daleč stran od neoliberalne politike.
Mag. Janez Tršan je upokojeni svetovalec za javni sektor.
Daljnogled je rubrika, ki jo v Dnevniku občasno objavljamo na straneh pisem bralcev. V njej domači in tuji strokovnjaki podajajo svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbenopolitično dogajanje.
