Po razkritju nacionalne televizije, da je ljubljansko okrožno sodišče ljubljanski nadškofiji prisodilo 16 milijonov evrov odškodnine z obrestmi vred zaradi nemožnosti upravljanja vrnjenih gozdov na Gorenjskem in v Zgornji Savinjski dolini, se zastavlja več vprašanj. Med drugim, ali bi se lahko država tako visokim odškodninam izognila, in po drugi strani, ali bi lahko Cerkev kot največja upravičenka za vračilo denacionaliziranega premoženja ravnala bolj prijazno do državnih financ oziroma davkoplačevalcev, ki na koncu krijejo vse odškodnine. Državi bi lahko na primer predlagala, naj ji premoženje do pravnomočne razsodbe podeli v začasno upravljanje, tako odškodnine sploh ne bi bile potrebne, lahko pa bi se jim celo odpovedala. Slednje je včeraj v odprtem pismu vladi in RKC predlagala predsednica Zavezništva Alenka Bratušek. Cerkev naj bi se tako »odkupila« za svoj 10-odstotni delež v bančni vrzeli, saj je bilo na DUTB s samo treh bank prenesenih za 410 milijonov terjatev do družb Zvon Ena holding, T2 in Zvon Dva holding. V ljubljanski nadškofiji včeraj poziva uradno niso komentirali, saj je »nadškof Zore na pastoralnem obisku v tujini in nedosegljiv«.
Zavrnjeni predlogi za poravnavo
Vsi naši sogovorniki na obeh straneh se strinjajo, da denacionalizacijski postopki trajajo nerazumno dolgo, odgovori na vprašanje, kdo je za to najbolj kriv, pa so različni. Dober primer je še nepravnomočna 16-milijonska odškodnina. Direktorica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS Irena Šinko je povedala, da so ljubljanski nadškofiji poslali dve ponudbi za poravnavo, a jih je ta zavrnila.
V nadškofiji odgovarjajo, da to drži, a da je Šinkova pozabila povedati, da je cerkvena stran predlagala poravnavo v višini 7 milijonov evrov, a je sklad ponudbo zavrnil. Ob tem poudarjajo, da bi se lahko sklad izognil plačilu vsaj dveh milijonov evrov obresti, če bi tri milijone evrov, kolikor naj bi odškodnina znašala po oceni sklada, nakazali takoj potem, ko je bilo zahtevku nadškofije za vračilo gozdov ugodeno, to se pravi pred skoraj desetimi leti. Sklad pa je tri milijone za odškodnino in dva milijona za obresti nakazal šele po razsodbi okrožnega sodišča januarja lani. Na to razsodbo sta se po naših informacijah pritožili obe strani; cerkvena zahteva dobrih 17 milijonov evrov. V celoti Nadškofija Ljubljana od sklada za odškodnine zahteva 30,1 milijona evrov.
Nadškofija Maribor: O odškodninah nimamo evidenc
V Cerkvi pravijo, da točnih podatkov o odškodninah nimajo, tudi sicer se – uradno – o tem niso pripravljeni izrekati. »Nadškofija Maribor ni nikoli imela posebnih lastnih evidenc o postopkih z odškodninskimi zahtevki zaradi dolgoletne nemožnosti razpolaganja s cerkvenim premoženjem. Skoraj vsi tovrstni postopki so bili končani pred nastopom zdajšnjega vodstva nadškofije,« so nam odgovorili iz Maribora. Podobno tudi v ljubljanski nadškofiji, kajti, kot pravijo, cerkvene pravne osebe so v teh zadevah avtonomne: po kanonskem pravu nadškof nima pravice spraševati cerkvenih redov, koliko so iztržili za posamezni zahtevek.
Bolj zgovorni so na državni strani. Sklad je za vse odškodninske zahtevke za vračilo zemljišč in gozdov skupaj z obrestmi in stroški doslej izplačal 18,2 milijona evrov odškodnin (»golih« odškodnin je za 14,7 milijona evrov). Od tega je cerkvenim ustanovam izplačal 5,8 milijona evrov. Irena Šinko pojasnjuje, da so bile poravnave v večini primerov sklenjene za kmetijska zemljišča, v manjšem deležu pa za gozdove, a te predvsem s fizičnimi osebami.
Nadškofija Ljubljana ima zoper sklad sicer vloženih pet odškodninskih tožb in en zunajsodni zahtevek; nanašajo se na zemljišča in gozdove na območju Radovljice in Mozirja. Skupaj z zamudnimi obrestmi, kot rečeno, zahtevajo 30,6 milijona evrov. A to ni vse, kar je Cerkev dobila oziroma kar zahteva. Cerkvene pravne osebe so zahtevke za odškodnine zaradi nemožnosti uporabe premoženja v primerih, ko ne gre za gozdove in zemljišča, naslovile tudi neposredno na državo oziroma pristojno ministrstvo. Po podatkih državnega pravobranilstva so skupaj zahtevale 5,5 milijona evrov, dobile pa so slabo polovico – 2,3 milijona. Postopki so se s poravnavo zaključili v približno polovici primerov.
Ena sama smreka lahko prepreči vračilo
Na nadškofiji opozarjajo, da so mnogi denacionalizacijski postopki pokazali, da država, z izjemo občin, s katerimi se je običajno lažje dogovoriti, zavlačuje tudi v primerih, ko ni več nobenega dvoma, da bo zahtevano premoženje vrnjeno v naravi. To seveda poviša odškodnine. »Do leta 2008 se je ustalila sodna praksa, po kateri dejstvo, da nepremičnina leži znotraj TNP, ni ovira za vračilo v naravi. Vseeno je upravna enota leta 2012 zavrnila vrnitev zahtevanih gozdov. Ljubljanska nadškofija je dobršen del teh gozdov dobila šele po pritožbi leta 2013. Sodna praksa je torej od leta 2008 veljala za vse druge upravičence, le za nadškofijo ne,« se jezijo na nadškofiji. Pogosto se tudi zgodi, da vračilo nepremičnin upravne enote izigravajo z razglasitvijo javnega dobra. »Včasih za to zadošča kakšno barje ali celo ena sama smreka. Ker so jo za takšno razglasili po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji, je ta 'razlog' na sodišču kasneje padel. Zavlačevanje se seveda pozna na višini odškodnin,« še pravijo na nadškofiji.
