Izpit za tolmača sem opravljal sredi 70. let prejšnjega stoletja. Takrat sem bil kot univerzitetni diplomirani pravnik oproščen splošnega dela izpita za pridobitev statusa sodnega tolmača. Po novem je tako: če hočeš nadaljevati delo sodnega tolmača, moraš za vsak jezik v petih letih opraviti pet izobraževanj, vsako stane tudi do 350 evrov. Torej moram v petih letih zbrati 20 potrdil, za kar moram odšteti tudi do 6000 evrov. Kar je seveda dodaten strošek, ki ga moram kot tolmač zaslužiti. Vse to moram narediti kljub svojim izkušnjam: končal sem prvi črnogorsko-slovenski in slovensko-črnogorski slovar, o delu sodnega tolmača že tretje leto zapored enkrat na leto predavam na filozofski fakulteti, predavam na seminarjih, pišem... Sem pa tudi avtor slovensko-makedonskega in makedonsko-slovenskega slovarja.
Sodni tolmač mora biti širok človek, pa vendar nikoli ne more obvladati vseh področij. Sedem let ste bili pomočnik direktorja komerciale v Novolesu, pet let direktor Tovarne obutve Novo mesto in nato deset let član uprave SIB banke. To vam pride zelo prav pri tolmačenju v finančnih in gospodarskih zadevah.Seveda. Sicer pa bi se bilo treba na vsak primer dobro pripraviti. Čeprav včasih to ni mogoče, na primer, ko me pokličejo na hitro oziroma moram nujno kam priti. Iz vabila na obravnavo včasih ne izvem niti, za kateri jezik bo šlo. Zapišejo le vrsto kaznivega dejanja ali vrednost spora, ne priložijo pa nobenega dokumenta, na primer obtožnice. Priprave pa so nujne. Na primer, če gre za prometno nesrečo, moraš poznati anatomijo, različne poškodbe, besede za vozne pasove, prometne znake, dele vozila... Izdelal sem si kar svoj slovar: v njem so narisani vsi deli vozil v vseh »mojih« jezikih. Včasih tolmačim v medicinskih zadevah, drugič v finančnih, včasih pri umorih. Vseskozi se moram izpopolnjevati, med drugim tudi v jeziku podzemlja. To zna biti kar zapleteno. V primeru, ko je šlo za zlorabo prostitucije, sem recimo naletel na izraz, da je bilo dekle »čombravo«. Te besede ni v nobenem slovarju. Izkazalo se je, da to pomeni »nikakvo«, neprimerno, da mu nekaj manjka. Takih besed je še in še.
Prevod ne sme spreminjati prvotnega besedila, nič mu ne smete dodajati, ne odvzemati. Prav tako ne smete razlagati besed.Velja kitajski pregovor: Če je prevod lep, ni izviren, če je izviren, ni lep. V besedilo se ne sme posegati, je pa res, da moram včasih, na primer zaradi tipkarske napake, ki lahko spremeni pomen, vprašati naročnika o pravilnosti izraza. Zgodilo se je, da sem v določenih listinah našel del dokumentov, ki sploh niso sodili tja. Ali pa je bil dokument naslovljen na kraj, ki je v drugi državi, kot je navedel naročnik. Včasih v enem kraju živi več oseb z istim priimkom in če so podatki nepopolni, se lahko postopek iskanja zelo podaljša. Zgodilo se je, na primer, da je bil dopis naslovljen na določenega človeka v določenem kraju v tuji državi. Od tam je nato prišel odgovor, da imajo v tej vasi 22 oseb z enakim imenom in priimkom in da prosijo pristojni organ, naj posreduje natančnejše podatke, kot je denimo EMŠO. Če opazim takšne pomanjkljivosti, nanje opozorim in jih popravijo, če ni že prepozno.
Kaj je pri vašem delu najtežje?Prevajanje prisluhov, z njimi povezanih zaslišanj prek videokonferenc in tolmačenje otrokom. Stiki z otroki me prizadenejo. Da otroka nekoliko sprostim, se najprej malo pogovoriva. Povem mu kaj o otrocih, ki jih poznam, o tem, kaj jih zanima in kaj počnejo. Seveda vse to naredim ob soglasju in pomoči sodnika, ki vodi zadevo. Potem vse skupaj nekako steče.
Tudi prevajanje na delovnem in socialnem sodišču je nekaj posebnega. V večino sporov so vpleteni preprosti ljudje, ki jim včasih njihovi odvetniki zadev ne razložijo tako, da bi jih razumeli. To se čuti in vidi na obravnavah. Včasih prevajam starejšim, ki imajo še vedno zelo spoštljiv odnos do sodišča. Z dovoljenjem sodnika jim učena vprašanja poenostavim, govorim bolj na glas in počasneje.
Iz vaše knjige je razbrati, da imate svoje mnenje o nekaterih odvetnikih, postavljenih po uradni dolžnosti.Pogosto delo opravijo slabo in žalostno je, da kljub temu dobijo plačilo. Včasih pa se to vendarle ne zgodi. V prevod mi je prišel sklep sodnice, ki je zavrnila plačilo stroškov odvetniku za vlogo za varstvo zakonitosti. Da vloga ni bila dopustna, je zagovornik moral vedeti. Prav užival sem v branju tega sklepa, sodnica ga je strokovno in korektno poučila in podučila o upravičenosti vlaganja pravnih sredstev. Upam, da mu bo poduk koristil.
Moram reči, da sem naklonjen predlogu nekdanjega ministra Lovra Šturma, da bi odvetnike nagrajevali glede na to, kako hitro bi zaključili zadevo. Moj profesor je govoril, da je treba za dober nasvet dobro plačati. Ko stranka vpraša odvetnika, ali ji bo s tožbo uspelo, ji mora ta jasno odgovoriti. Če misli, da ne, mora to povedati. Gre za dragocen nasvet. In stranka, ki bi kljub temu vztrajala pri tožbi, na koncu pa izgubila, bi morala odvetniku še dodatno plačati.
Kaj pa vaše mnenje o sodstvu? Navsezadnje se v sodnih dvoranah redno pojavljate že več kot 20 let.Stanje v sodstvu je povezano s hiperprodukcijo predpisov, na katere so sodišča vezana. Glavna odgovornost je torej na zakonodajalcu. Za primer: ko sem konec 70. let prejšnjega stoletja opravljal pravosodni izpit, se dokazi iz preiskave niso še enkrat izvajali na glavni obravnavi. Zdaj pa se vse to podvaja. Pri vsej tej zaščiti človekovih pravic smo postopek tako razširili, da nekateri manj izkušeni sodniki (v želji, da jim ne bi kdo česa očital) izvajajo dokazovanje do konca, z vsemi vejicami in pikami. Iz časov, ko sem bil pripravnik na novomeškem sodišču, se tako dolgih obravnav, sicer pravno zahtevnih, kot jih imamo danes, sploh ne spomnim. Pa je šlo za huda kazniva dejanja, tudi umore, a so zaključili po nekaj obravnavah. Enako velja za odškodninske tožbe – tudi te se včasih zavlečejo, a menim, da vse iz bojazni, da ja ne bi kdo našel še česa, kar naj bi sodnik prezrl.
