Izkušeni gobarji in dobrojedci trdijo, da smo ravno v sezoni, ko se na svojih nahajališčih pojavijo gobe, ki jim zaradi zares širokega klobuka ter tankega beta pravimo (orjaški) dežniki. No, pa tudi dežnikarice, marele, strešnice, po latinsko pa slišijo na ime Macrolepiota procera. Najdemo jih več vrst, pri čemer moramo biti nekoliko pozorni. Pri dežnikih velja splošno pravilo, da preverimo obroček okoli beta. Edino dežniki imajo namreč tako močan obroček, da ga je mogoče premikati po betu. Na tak način zanesljivo izločimo podobne neužitne ali strupene vrste, denimo pogubni dežniček, ki ima dežniku zelo podoben klobuk. Orjaški dežnik zraste do pol metra v višino, odraslim primerkom pa klobuk zraste do premera 30 centimetrov. Spodnja stran klobuka je bele barve in posejana z velikimi lističi, v katerih je bel trosni prah. Pri starih gobah postanejo lističi na spodnjem robu rjavkasti, včasih rahlo pegasti. Lističi se ne dotikajo beta gobe, zato tega z lahkoto v celoti odstranimo. Bet je pri mladih gobah poln, pri starih pa oleseni in postane votel ter neuporaben. Meso gobe je belo in milega okusa. Mlade gobe imajo stožčast klobuk, ki se pozneje odpre in dobi kroglasto obliko, preden se dokončno razpre in postane raven. Mlade gobe imajo sprva klobuk enotno rdečkaste barve, pozneje pa postane luskast. Gobo, ki jo najpogosteje najdemo v skupinah v listnatih in mešanih gozdovih ter na travnikih, v naših krajih najpogosteje pripravimo ocvrto po dunajsko. Bet, ki tako in tako ni uporaben, lahko odstranimo že med nabiranjem, potem pa nežno očiščeno gobo, ki ji ni treba odstranjevati nagubane rjave kožice s klobuka, kar ponekod v zmoti vztrajno počnejo, enostavno povaljamo v razžvrkljanih jajcih in drobtinah ter ocvremo. Privrženci takšnega načina priprave ne bodo ravnali napak, če razžvrkljanim jajcem dodajo kakšno žlico naribanega parmezana in svežega sesekljanega peteršilja. To pa še zdaleč ni edini način priprave teh slastnih gob. Lahko jih poškropimo z oljem, varčno posolimo in popečemo v suhi teflonski ponvi ali na žaru. Če takšne potresemo še s peteršiljem in parmezanom in morda še s sesekljanim česnom, zagotovo ne bomo brcnili v prazno. Privrženci nasitnejših prigrizkov rahlo osoljene klobuke pustijo počivati nekaj minut, nato pa jih nadevajo z rezinami kuhanega pršuta in naribanim sirom, vse skupaj pa zvijejo v nekakšne kanelone, ki jih nato še panirajo in ocvrejo. A to je res skrajna, po enotnem mnenju sladokuscev Nedeljca manj priporočljiva različica, pri kateri nežni okus dežnikov sploh ne pride do izraza. Iz dežnikov nastane prav dobra gobova juha, ki jo pripravimo kakor iz vsakih drugih gob, izvrstna je tudi rižota, zlasti če jo pripravimo iz boljših vrst riža ali z mešanico riža, pire in ječmena. Poleg tega jih lahko pripravimo kot imenitno omako za testenine – rahlo popražimo sesekljana čebulo in česen, dodamo narezane dežnike in vse skupaj med mešanjem nekoliko podušimo. Solimo in popramo ter dodamo sesekljan peteršilj. Na koncu po želji dodamo še sladko ali kislo smetano, premešamo in dodamo kuhane testenine, premešamo in odstavimo ter takoj postrežemo. Dežniki so prav dobri tudi za solato. Liste solate ali špinače operemo in posušimo ter razporedimo na krožnike, nato pripravimo malo solatnega preliva iz oljčnega olja, kisa, soli in po želji žličke gorčice. V ponvi popečemo malo na drobno narezanega pršuta in dodamo na koščke narezane dežnike ter vse skupaj med mešanjem pražimo še kakšne tri minute. Nato solato na krožnikih prelijemo s prelivom in na vrh nadevamo popraženo mešanico ter takoj postrežemo s kosom dobrega domačega kruha. Če se nam po nerodnem pripeti, da se pri hiši znajde večja količina dežnikov, zamrzovalna skrinja pa je že polna, nič hudega. Dobro očiščene dežnike nadevamo na časopisni papir in dobro posušimo, najbolje na soncu, a pazimo, da jih ne ujame rosa. Ko se gobe zdijo že dovolj suhe, jih za vsak primer deset minut še dodatno sušimo v topli pečici. Takšne lahko enostavno zdrobimo v dlaneh ali zmeljemo v kavnem mlinčku oziroma električnem sekljalniku, nato pa jih vsujemo v zanesljivo suhe kozarce za vlaganje ter nepredušno zapremo. Tako nastali prah podobno kot prah iz črnih trobent kot začimbo uporabimo pri kuhanju gobovih jedi, z njim denimo okrepimo okus gobove juhe ali rižote. Če je kaj te gobove začimbe ostalo od lani, jo lahko uporabimo tudi v zares slastni jedi, ki vam bo uspela po naslednjem receptu.

Zavitek iz strešnic

Potrebujemo: 500 g vlečenega testa, domačega ali kupljenega, 800 g klobukov strešnic ali 400 g klobukov strešnic in 300 g piščančjega fileja, 2 čebuli, 2 stroka česna, 4 žlice oljčnega olja, lonček kisle smetane, morsko sol, vejico peteršilja, sveže zmlet črni poper, malo sveže odprte mineralne vode.

Priprava: Strešnice (lahko tudi črne trobente ali druge gobe oziroma mešanico) očistimo in zrežemo na drobne kose. Če bomo dodali meso, ga narežemo na drobne kocke. Čebulo in česen olupimo in ločeno drobno sesekljamo. Peteršilj sesekljamo. V ponev damo 4 žlice olja in sesekljano čebulo, pristavimo in popražimo, da čebula postekleni. Tik pred koncem dodamo česen, in ko ta zadiši, takoj primešamo gobe (in meso). Pražimo, da se vsa tekočina ukuha. Tik pred koncem gobe začinimo s soljo, peteršiljem in sveže mletim poprom, premešamo in odstavimo. Pečico segrejemo na 250 °C. List vlečenega testa pokapljamo z mineralno vodo in oljem. Nanj položimo drug list testa, ki ga poškropimo enako. Če smo testo pripravili sami, seveda poškropimo samo eno plast. Po vsej površini testa razporedimo nekaj kisle smetane in razgrnemo del gob (in mesa). Testo zvijemo, zvitek pa položimo v naoljen pekač. Enako pripravimo zvitke z drugimi sestavinami in pri tem pazimo, da se nam količine izidejo. Pekač postavimo v segreto pečico za toliko časa, da zvitki po vrhu porumenijo, potem pa temperaturo v pečici znižamo na 200 °C in zvitke pečemo še približno 20 minut. Še vroč zavitek narežemo in ponudimo, lahko ga oblijemo z na sobno temperaturo ogretim navadnim jogurtom ali postrežemo s sezonsko solato kot lahko samostojno jed.