»Ne vem, kaj si misli gospod Marušič. Toda to, kar počenja, ne sodi v noben način civilnega oziroma kulturnega ravnanja. To ni kulturno. To spada v samovoljo.« Tako ostro je včeraj ravnanje rektorja Univerze na Primorskem Dragana Marušiča za koprsko televizijo komentiral znani tržaški pisatelj in domoljub Boris Pahor in obžaloval, da je postal častni doktor univerze, ki tako slabo skrbi za humanistiko. Kajti, kot je dejal Pahor, če se upošteva, da gre pri humanistiki, tako kot je bila zdaj določena, brez filozofije in brez zgodovine, gre brez dvoma za upad univerze.
Pahorjev poziv vladi
Pahorja je zlasti začudilo, da so profesorjem poučevanje onemogočili zaradi nesposobnosti, kot piše v odpovedih zaposlitev na univerzi. »Ali to ni resnica,« je opozoril, »ali pa se je do zdaj delalo proti vsem zakonom, da so lahko poučevali ljudje, ki niso sposobni poučevati.« Vlado je pozval, naj usposobi vsaj inštitut (ZRS), da bo lahko odigral vlogo, ki bi jo sicer morala odigrati univerza.
Ogorčeni in razočarani študentje Univerze na Primorskem pa so se odločili, da bodo priljubljene profesorje, ki so dobili odpoved pogodbe o zaposlitvi, ta teden poslušali kar na Titovem trgu v Kopru, če jih že ne morejo v predavalnicah. S tovrstno »pocestno« humanistiko želijo opozoriti, da vodstvo univerze celotno univerzo, ne le posamičnih študijskih programov in fakultet, vodi na »periferijo univerzitetnega izobraževanja, če ne v sam propad«.
Včeraj sta nastopila Jože Pirjevec, ki je predaval o svetlih in temnih plateh OF, in Borut Klabjan, ki je govoril o problematiki partizanskih simbolov po vojni. Kakšnih 30 študentov jima je prisluhnilo. »Nepozabna izkušnja,« je malce grenko dogajanje komentiral Pirjevec. Študente zelo skrbi tudi to, da jih iz vodstva o odločitvah, ki bistveno vplivajo na študijski proces, zelo slabo informirajo.
Brez pogodb ostalo 23 zaposlenih
Vodstvo UP pa, kot kaže, ne informira pomanjkljivo le študentov, temveč tudi javnost. Ne drži namreč, da so pedagoško delo na fakultetah z odpovedjo zaposlitve za nedoločen čas »iz poslovnega razloga« in »razloga nesposobnosti« onemogočili le 12 profesorjem, ki želijo ostati zaposleni v odhajajočem znanstvenoraziskovalnem središču (ZRS). Po podatkih ZRS je do danes brez pogodb za pedagoško delo na univerzi ostalo kar 23 učiteljev in asistentov, zaposlenih v ZRS. Še trem zaposlenim namreč niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Osmim zaposlenim raziskovalcem pa niso podaljšali tako imenovanih medsebojnih sporazumov za pedagoško delo na fakultetah. Konec leta pogodba za pedagoško delo na podlagi teh sporazumov poteče še 10 zaposlenim.
Redni profesor filozofije Lenart Škof je eden od profesorjev s tako imenovanim medsebojnim sporazumom. Kot je pojasnil, je zaposlen kot raziskovalec v ZRS, hkrati pa zadnja štiri leta poučuje etiko na fakulteti za zdravstvene vede, in sicer po »medsebojnem sporazumu«. Fakulteta mu prizna 33 odstotkov zaposlitve in za ta del obveznosti nakaže plačo ZRS, kjer mu poravnajo plačo za 67 odstotkov obveznosti. Škof se ni znašel med 12 »prestavljenimi« profesorji prav zato, ker je formalno zaposlen samo v ZRS. A tudi Škof ne sme več poučevati. Dekan fakultete za zdravstvene vede se mu je namreč zahvalil za sodelovanje, češ da bodo poslej na fakulteti predavali samo »notranji« kadri. ZRS bi torej moral od nekod izbrskati denar še za 33 odstotkov Škofove plače. Škof se je odločil drugače: UP je pozval, naj v mu v skladu z zakonom o delovnih razmerjih ponudi v podpis novo delovno pogodbo, po kateri bo 67 odstotkov časa raziskoval v ZRS kot višji znanstveni sodelavec, 33 odstotkov pa poučeval na univerzi kot nosilec predmeta etika z bioetiko. Če delodajalec ne bo v zakonitem roku odpravil kršitev, bo vložil tožbo na delovno sodišče v Kopru.
Zgodovinarka Mateja Režek pa je ena od tistih zaposlenih v ZRS, ki jim niso podaljšali pedagoške pogodbe za določen čas. Tudi ona opozarja na zavajajoče informacije vodstva UP. »Najbolj nas je prizadela neresnična informacija, izrečena na novinarski konferenci vodstva UP, da so nam ponudili avtorske pogodbe, ki da smo jih zavrnili. Nikomur od nas, ki smo bili izločeni, ni bila ponujena nikakršna pogodba za pedagoško delo, zato česa takšnega tudi nismo mogli zavrniti,« z grenkobo poudarja Režkova.
