Stanovsko priznanje je dobila za prevod romana ruskega avtorja Jevgenija Vodolazkina Laurus. Svojevrstna romaneskna hagiografija ruskega zdravilca zaobjema čas od srednjega veka do sodobnosti, temu pa se podreja tudi jezikovna podoba dela, ki prinaša nemalo trdih prevajalskih orehov.
Kako ste se lotili prevoda romana Laurus, ki v originalu vsebuje tako odlomke v stari cerkveni slovanščini kot v srednjeveški ruščini v kombinaciji s sodobno knjižno ruščino?Najprej sem morala dobro razmisliti, kakšno rešitev poiskati. Veliko sem sodelovala z ameriško prevajalko Liso Hayden, ki je začela prevajati že pred mano. Zanjo je bila težava večja, saj je morala preučiti precejšnje število angleških prevodov Biblije, da se je lahko odločila, katerega vzeti za osnovo pri prevajanju. Pri nas ni bilo velike dileme, ker se je šele s protestanti začelo prevajanje Svetega pisma. Čeprav je torej dogajanje v romanu postavljeno v drugo polovico petnajstega in začetek šestnajstega stoletja, naši protestanti pa so delovali nekoliko pozneje, sredi šestnajstega stoletja, po odzivih bralcev vidim, da sem s prevodom dobro ujela vtis takratne govorice.
Izdelali ste celo slovarček protestantskega besedja. Vam je to vzelo veliko več časa kot manj neobičajni prevodi?Morda malo več, a ne prav dosti, vsak prevod resne literature zahteva veliko raziskovanja. Mislila sem, da imamo slovar protestantskega jezika, a ne obstaja, niti kak interen ne. Pomagala sem si z Dalmatinovim prevodom Biblije in sodobnim prevodom ter lovila posamezne izraze iz različnih protestantskih besedil. Prevod romana sta pregledali še dve strokovnjakinji, Majda Merše in Neža Zajc. Moj končni cilj seveda ni bil, da bodo junaki govorili tako kot Dalmatin ali Trubar, ampak da bi ti odlomki literarnega besedila dobili neko patino.
Lani ste prevajali antiutopični roman Vladimirja Vojnoviča Moskva 2042, v katerem ste imeli prav tako opraviti z zelo specifičnim ruskim besediščem.Vojnovičev roman se dogaja v prihodnosti in avtor je tudi s parodiranjem socialističnih izrazov, kratic in skovank potenciral dogajanje. Za to je bilo pač treba najti ustreznice, a je šlo, saj smo tudi mi imeli socializem. Nismo sicer imeli takih kratic kot Rusi, a v najslabšem primeru si prevajalec izmisli izraz, s katerim skuša doseči izvirniku čim podobnejši učinek. Denimo Moskva prihodnosti je postala Moskorep – Moskovska republika, kompis – komunistični pisatelj, podkompreh – podjetje za komunistično prehrano... V tem slogu so tudi osebna in krajevna imena, funkcije, čini in podobno.
Ko sem pred časom prevajala Kolimske zgodbe Varlama Šalamova, sem morala biti pozorna na izraze iz taborišč. Pregledala sem nekaj naše literature s tematiko nemških taborišč, denimo Pahorjevo Nekropolo, in pričevanja z Golega otoka, a so bile med taborišči vseeno tako velike razlike, da si nisem mogla prav veliko pomagati s temi izrazi in sem morala izumljati nove.
Je izbor slovenskih prevodov po vašem mnenju dovolj reprezentativen in kdo ga pravzaprav opravi?Prevajalci bolj »eksotičnih« jezikov imamo nekaj sreče, da lahko prevode dobre literature sami predlagamo založnikom, včasih pa pridejo predlogi tudi iz založb. Uredniki so pozorni na prejemnike osrednjih ruskih literarnih nagrad, nekateri na knjižnih sejmih, denimo v Frankfurtu, navežejo stike z ruskimi literarnimi agenti, pa jim oni predlagajo zanimive knjige. Zelo pozorno tudi spremljajo, kaj se iz ruščine prevaja v angleščino, nemščino in francoščino.
Kakšen je položaj prevajanja leposlovja iz ruščine v slovenščino? V zadnjih letih se ponovno oživlja.Drži, po osamosvojitvi smo imeli obdobje, ko se je iz ruščine prevajalo manj, a ne bi rekla, da zaradi političnih in ideoloških nestrinjanj. Jaz sem, denimo, začela prevajati leposlovje okoli leta 2000; ob približno istem času se je pojavilo več mlajših prevajalcev, med njimi Borut Kraševec, malo pozneje Urša Zabukovec in Andreja Kalc, že prej so bili tu Drago Bajt, Marjan Poljanec, Milan Jesih in drugi. Zadnje čase se torej res precej intenzivneje prevaja iz ruščine, a to obenem pripisujem dejstvu, da se v Rusiji zadnja leta pišejo izredno zanimive knjige.
Kateri so trendi sodobne ruske pisave?Rusi pišejo zelo različne stvari, od šunda do visoke literature, v zadnjih letih ponovno tudi velike romane. Upala bi si reči, da je Vodolazkinov Laurus eden od njih. Podobne pozornosti bi zagotovo morali biti deležni denimo Lena Eltang, ki sicer živi v Litvi in piše v ruščini, pa Zahar Prilepin in njegov roman Samostan, Sorokin in še kdo bi se našel.
Ne znam sicer pojasniti, zakaj ruska književnost – razen klasikov – pri nas ni tako prisotna kot morda anglosaksonska. Verjetno zaradi slabše promocije. Imamo namreč prevode zelo zanimivih ruskih knjig, a jih spremlja le manjši krog bralcev. Posamezni avtorji imajo svoje oboževalce, recimo Viktor Pelevin, ki piše postmodernistična besedila, v katerih se prepletata popkultura in filozofija. Žal pa mi je bilo, ko sem denimo prevajala kriminalke Borisa Akunina, ki so odlične, a se niso prodajale, pa ne razumem, zakaj. Ljubiteljev kriminalk je res veliko, njegove retrokriminalke, ki se dogajajo v 19. stoletju, pa so vsaj tako zanimive kot skandinavske.
Ruski in slovenski jezik gotovo poznata veliko »lažnih prijateljev«, skratka podobnih izrazov, ki pa v enem jeziku pomenijo nekaj povsem drugega kot v drugem, kajne?Seveda, primerov, tudi humornih, je veliko. Ko Rusi na naših cestah vidijo napis pozor, se smejijo, saj je to pri njih izraz za sramoto. Pred časom so v nekem podjetju Ruse peljali na Gorenjsko, razlagali so jim, da je Bled slovenski ponos, a to v ruščini pomeni driska. Nerodno je bilo tudi, ko so neki Rusinji na enem od uradnih sprejemov menda rekli: U vas krasnaja roža, ker je imela na jopiču vrtnico, a v ruščini to zelo vulgarno pomeni: Imate rdeč ksiht.
