Ravno zato, da ne bi pozabili – kot spomin – in da ne bi izgubili tistih dragocenih vedenj, znanj in ravnanj, ki jih kot posamezniki in kot skupnost nujno potrebujemo, če si želimo zagotoviti obstoj tudi v prihodnje – v opomin –, so na Srednji gradbeni, geodetski in okoljevarstveni šoli Ljubljana (SGGOŠL) v svoj kurikul načrtno vključevali etnološke teme. Svoje dejavnosti so končali 6. oktobra s kulturno-plesno prireditvijo Za kranjsko čebelico z zavodom Apis ter z zanimivo razstavo izdelkov, obiskovalcem pa so ponudili tudi vrsto ustvarjalnih delavnic, ki so jih poimenovali čebelja šola.
V obdobju od februarja do oktobra so dijaki in njihovi mentorji spoznavali dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Ideja se je porodila ob odkritju, da je eden od dijakov navdušen čebelar in da zna svoje bogato čebelarsko znanje učinkovito ter zanimivo posredovati sovrstnikom. Tako se je zvrstila kopica dejavnosti pri pouku in na terenu, ko so mladi spoznavali dediščino »in situ«. Življenje kranjske sivke, različne zgodovinske mejnike v slovenski čebelarski tradiciji, nekdanje oblike panjev in tradicionalnih čebelnjakov, tradicionalne panjske končnice, pregovore o čebeli in še marsikaj so povezali s sodobnimi trendi, kot so apiterapija, urbano čebelarjenje, čebelarski turizem. K sodelovanju so povabili v svetovnem merilu uveljavljenega strokovnjaka Franca Šivica, ki je mladim na zanimiv način predstavil svojo »čebelarsko« življenjsko zgodbo. Sodelovali so tudi s Čebelarsko zvezo Slovenije in s Slovenskim etnografskim muzejem, kjer so se temeljiteje seznanili s panjskimi končnicami kot najizvirnejšim delom ljudskega slikarstva na Slovenskem, saj veljajo poslikane čelne deščice panjev kranjičev za posebnost ljudske umetnosti doma in v svetu.
Ker pa je učenje z lastno izkušnjo precej bolj zanimivo, so dijaki tudi sami poslikali lesene predloge po vzoru panjskih končnic, prerisovali motive v prostoročni miniaturni grafični tehniki, izdelovali mozaične končnice, kot najzanimivejši (sodobni) način prerisovanja pa so uporabili obris panjske končnice v programu AutoCAD. In ravno v tem je čar dediščine: lahko je živa in zanimiva tudi za sodobni čas. Poiskali smo vezi preteklosti s sedanjostjo, ko se staro ohrani v novi obliki ali ko se vloga in pomen starožitnosti transformirata v nekaj modernega.
Panjske končnice so bile avtohton kulturni element na večjem delu slovenskega ozemlja od sredine 18. do začetka 20. stol. Dediščinska zbirka obsega več kot 600 različnih nabožnih in posvetnih motivov, iz teh poslikav spoznavamo predstavni svet naših prednikov – slovenskega kmečkega prebivalstva. V začetku 20. stol. so panjske končnice zamrle zaradi opuščanja panjev kranjičev in uvedbe nove oblike panjev (panj AŽ).
Čeprav poslikav v novejšem času ne moremo več poimenovati z izrazom panjska končnica, se je ohranilo prizadevanje slovenskega človeka čebelarja, da mora biti čebelnjak lep, tako tudi na novejših čebelnjakih najdemo različne poslikave kot izraz spoštovanja do slovenske avtohtone čebelje rase (Apis mellifera carnica).
Alenka Tomšič Grgurič,
koordinatorka DEKD na SGGOŠ LJ, organizatorka prireditve
