Vsak nadstrešek iz lesa služi drugemu namenu in bivanjskim potrebam.

Ko se po vzpetini pripeljemo do parcele, parkiramo pod delno vkopan lesen nadstrešek za avto, ki smo ga zaradi zlitja z okolico obdali z vzpenjavkami in pokrili z naravnimi gomoljnicami – zeleno streho. Navkreber se sprehodimo do nadstreška pred vhodom, s katerim smo vremensko zaščitili vstopno severno točko in jo pred vetrom zavarovali z zelenimi plezalnimi rastlinami. Pridobili smo zaseben prostor za poletno posedanje v senci in hladu, ki ga v pasji vročini uporabljajo predvsem štirinožni člani družine.

Južno stran hiše obseva močno sonce, zato smo jo naravno zasenčili – z leseno pergolo in vinsko trto.

Osrednji bivalni del vrta se na eni strani odpira proti vzhodu ter se na drugi, nezavarovani, povezuje s terenom po brežini. Uporabniško rešitev smo našli s postavitvijo lesenih korit za rože in zelišča ter v dodatni leseni stropni opori za plezalke, s čimer smo teraso navidezno podaljšali in ustvarili senco za spodnji stekleni prostor, namenjen rekreaciji in sproščanju. Zaradi sončne lege smo zasadili listopadne plezalke s »hladilno in odpadno« funkcijo – poleti zagotavlja senco, pozimi pa zaradi odpadlih listov spusti svetlobo in energijo v hišo. Pod teraso se skriva tudi obsut betonski prostor, ki smo ga z lesenimi drsnimi vrati preobrazili v lopo za shranjevanje orodja in koles.

Nadstreški se v celoti skladajo z arhitekturo hiše in se na sodoben način približujejo koreninam lesarskih mojstrov.

Izpostavljeni vertikalni elementi so iz macesna, pokriti in lepljeni pa iz smreke, ki smo jo za občutek patine zaščitili s sivo lazuro. Leseno preobrazbo zaokroži vzpenjajoča se panelna stena s trto, ki poleg optičnega zmanjšanja arhitekture ponazarja dolenjskega človeka, ki je z uporabo dobrin in materialov narave bival trajnostno. In ta hiša je zgled. Na dobro vinsko kapljico, na zeleno Slovenijo! (mk)