Sliši se milo rečeno čudno, a smrt je za etnično skupino Toraja v Indoneziji vedno v ospredju, saj zase trdijo, da živijo le zato, da bodo nekoč lahko umrli. Čaščenje smrti in vseh obredov, povezanih z njo, je prineslo tudi nekaj čudaških običajev, ki se začnejo s smrtjo posameznika. Enake običaje imajo tudi na Madagaskarju.

Pokojnika družina ne pokoplje takoj po smrti, temveč ga mumificira in obdrži v hiši, dokler ne zberejo dovolj denarja za megalomanski pogreb in dokler ne najdejo datuma, ko bi se pogreba lahko udeležili vsi sorodniki. Zbiranje denarja in iskanje primernega termina je zahtevno, zato včasih traja več let, da pokojnika dejansko pokopljejo. Ljudstvo z indonezijskega otoka Sulavezi verjame, da pokojnikova duša ne more počivati v miru, dokler na njihovem pogrebu ne bo žrtvovan vodni bivol, ki bo služil kot prevozno sredstvo v onostranstvo. Po številu žrtvovanih živali je razvidno, za kako pomembnega in premožnega posameznika je šlo, zato je zunanji videz v očeh ljudstva Toraja zelo pomemben.

Dogodek je bolj podoben več dni trajajoči vaški veselici kot pogrebu, saj vse sorodstvo več dni ob spremljavi glasbe pije, je in pleše za lahko pokojnikovo pot v onostranstvo. A tudi s pogrebom se s smrtjo povezani običaji v Indoneziji in na Madagaskarju še ne končajo.

Vsakih sedem let je na vrsti čudaški mrtvaški ples

Avgusta vsakih sedem let po običaju, poimenovanem Ma’Nene, družina izkoplje krsto in iz nje vzame pokojnika, nato pa s truplom na ramenih, ovitim v povoje, zapleše neke vrste mrtvaški ples. Indonezijci pravijo, da je to način, da so pokojniku spet blizu in mu pokažejo, da nanj še niso pozabili. Truplo nato očistijo in ga ovijejo v čiste povoje, novodobno mumijo pa s krsto vred položijo nazaj v grob.

Nekateri gredo pri izvajanju Ma’Nene še dlje in truplo oblečejo v pokojnikova najljubša oblačila, včasih jim prinesejo celo nova sončna očala in sladkarije. Trupla, oblečena v pražnja oblačila, med plesom sredi vasi skupaj z družino pokojnika ustvarjajo zelo bizaren prizor, s katerim želijo poudariti veličino smrti in ne poveličevati bolečine ob izgubi.