Prostorsko planiranje v Sloveniji ali kako se 104 dnevi raztegnejo v leta

Tri leta in več za občinske načrte

V Sloveniji marsikateri investitor obupa nad dolgimi postopki pridobivanja ustreznih zemljišč in nato še gradbenih dovoljenj. Po podatkih ministrstva za okolje in prostor so slovenske občine leta 2014 svoje občinske prostorske načrte (OPN) v povprečju sprejemale tri leta in osem mesecev. Najdlje je tedaj OPN sprejemala občina Škofja Loka – za to je porabila pet let in 3 mesece. Najhitreje je uspelo občini Žetale v dveh letih in treh mesecih.

Ko občine govorijo o dolgotrajnih postopkih, mislijo predvsem na število mnenj, ki jih morajo za to pridobiti. Smernice in mnenja k medobčinskim in občinskim prostorskim aktom namreč podaja kar 14 direktoratov, direkcij, zavodov in drugih državnih služb. Potem je tukaj še splošna javnost. Občine zato za dolge, strokovno zahtevne in drage postopke krivijo zakonodajo, okoljsko ministrstvo pa jim vrača žogico in pravi, da je vseh administrativnih postopkov pri sprejemanju omenjenih aktov za vsega 104 dni. »V vsakem postopku je treba izvesti vse predpisane faze, vendar primeri dobre prakse kažejo, da je z učinkovito organizacijo in obvladovanjem procesov, s hitro odzivnostjo vseh deležnikov in strokovnostjo mogoče te postopke izvesti učinkovito in v razumnih rokih,« pravijo na ministrstvu, kjer vseeno dodajajo, da takšen optimističen scenarij velja le v primeru načrtovanja ureditev, ki okoljsko niso sporne in jih javnost ne zavrača.

Rešitev: zemljišča na zalogo

Toda zakaj se potem 104 dnevi razpotegnejo v leta? »Postopki prostorskega načrtovanja so zahtevni predvsem zato, ker je to proces usklajevanja različnih razvojnih in varstvenih javnih interesov, ker v njih sodeluje veliko število nosilcev urejanja prostora, ki te interese med seboj usklajujejo, in ker mora biti v te postopke vključena tudi vsa zainteresirana javnost,« odgovarjajo na ministrstvu. Prepričani so, da do zadreg z zemljišči ne bi prihajalo, če bi se tako država kot občine razmisleka o tem, kaj ponuditi morebitnim tujim vlagateljem, lotile pravočasno in na zalogo. »Država in občine bi lahko v primerih, ko je treba realizirati neko razvojno pobudo oziroma načrtovano investicijo, veliko storile že z vnaprejšnjim razmislekom in prostorskim načrtovanjem ustreznih površin,« pravijo.

Investitorji ne čakajo dolgo

»Proces odločanja tujega investitorja za investicijo traja od enega do dveh let, čas za pridobitev gradbenega dovoljenja in izvedbo investicije pa po naših izkušnjah traja od pol do enega leta. Če tega izbrana lokacija ne dosega, se tuji investitorji odločajo za alternativno lokacijo in investicijski projekt izpeljejo tam, kjer je to hitreje urejeno,« pa izkušnje s sodelovanjem s tujimi investitorji pojasnjujejo v agenciji Spirit, ki skrbi za tuje vlagatelje. Ugotavljajo sicer, da razpoložljivost zemljišč zanje ni največja ovira. Bolj jih namreč tarejo dolgi postopki pridobivanja dovoljenj, stroški komunalnih priključkov ter cena zemljišča. »Po naših izkušnjah so tuji investitorji pripravljeni odkupiti prostorsko urejena zemljišča, torej z urejenimi prostorskimi načrti, lastniško strukturo in konkurenčno ceno, ki je primerljiva s ceno zemljišč v regiji. Zato tudi sami svetujemo tujim investitorjem tiste cone, ki so prostorsko že urejene,« pravijo v Spiritu. Trenutno na njihovi uradni spletni strani za tuje vlagatelje ponujajo zemljišča v 144 poslovnih conah.