»Zanimivo, izjemno,« sta francoska obiskovalca Umetniškega paviljona v Zagrebu komentirala tanko figuro, ki je delovala, kot da se bo zdaj zdaj zlomila. Šlo je za enega od osmih kipov iz serije Beneške ženske, ki jih je leta 1956 na Bienalu sodobne umetnosti v Benetkah prvič predstavil Alberto Giacometti, v Švici rojeni in pozneje v Parizu živeči kipar, znan po svojih tankih ljudeh. Najbolj pa po Moškem, ki hodi, ki velja za eno najprepoznavnejših skulptur 20. stoletja in drugo najdražje kiparsko delo na svetu. Bronasti kip je bil v dražbeni hiši Sotheby's pred šestimi leti prodan za 93 milijonov evrov, od njega pa je dražji samo še Giacomettijev kip Moški, ki kaže, ki so ga pri Christie's lani prodali za 126 milijonov evrov.
Nismo daleč od druge svetovne vojne
Ravnateljica Umetniškega paviljona Jasmina Poklečki Stošić, ki je obenem tudi avtorica postavitve, je za razstavo, ki jo je naslovila Portreti sedanjosti, izbrala dela, ki so nastala od leta 1946 do Giacomettijeve smrti leta 1966 in predstavljajo trpljenje ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, in sicer Beneške ženske in Moškega, ki hodi. Kljub upanju na boljši jutri, ki ga sicer predstavlja Moški, ki hodi, si je Stošićeva paviljon zamislila kot veliko grobnico, kjer Beneške ženske, razporejene na dolgi stezi, gledajo proti Moškemu, ki hodi kot proti rešitelju. »Grobnica simbolizira naš današnji svet. Moj namen je bil izpostaviti, da so ti kipi danes enako aktualni kot takrat, ko so nastali. Če pogledamo, kaj nam prinaša 21. stoletje, vidimo, da imamo vojne, na milijone beguncev, teroristične napade po vsej Evropi, uničujejo se kulturni spomeniki... Zamislite si, kakšno barbarstvo je to, da greste danes, v 21. stoletju, uničevat spomenike, ki so nastali v 13. stoletju pred Kristusom. To je popolnoma fanatično, noro. Nismo se tako oddaljili od strahot druge svetovne vojne, ker jih imamo danes prav tako,« temačno postavitev opisuje Stošićeva, ki je svoje sporočilo podkrepila z glasbo, rekviemom, in s štirimi videoinstalacijami, ki so z izjemo ene sestavljene iz posnetkov vojnega poročevalca Zorana Marinovića. Ena prikazuje vojno v Kongu, druga vojno v Siriji in begunce, tretja uničenje spomenika v Palmiri iz 13. stoletja pred Kristusom, četrta pa je avtentičen posnetek terorističnega napada na bruseljskem letališču, ki ga je z mobilnim telefonom posnela žrtev terorističnega napada in ga odstopila RTL Belgija, ta pa nato Umetniškemu paviljonu.
Kipe vidi v temi, ne svetlobi
»Dela kiparja, ki je ustvarjal v drugi polovici 20. stoletja, sem želela postaviti v 21. stoletje. Lahko bi naredila retrospektivo del Giacomettija, ampak bi bila to le še ena od retrospektiv. S tem ni nič narobe, vendar z retrospektivo ne morete ničesar povedati, jaz pa sem hotela narediti tematsko razstavo, ki bo problematizirala sedanjost. Želela sem, da bi odprla neke teme, razprave. Zakaj ne moremo preprečiti grozot, zakaj trpijo nedolžni ljudje v srcu Evrope, ki niso ničesar krivi,« pojasnjuje Stošićeva, ki je zaradi svoje postavitve morala poslušati tudi kritike, napade. Nekaj takšnih je mogoče zaslediti tudi v knjigi vtisov, kjer so nekatere obiskovalce zmotile videoinstalacije, češ da so neprimerne, odveč, nekatere pa zmoti tudi tema, s katero so obdani kipi. »Kako boste drugače skomunicirali sedanjost kot z videom, ki prikazuje grozote okoli nas. Pa naj bodo kritike, v tem je bistvo, ker če bomo samo delili komplimente drug drugemu, spet ne bomo ničesar naredili. Mislim, da gre predvsem za nerazumevanje mojega koncepta in sporočila, ki sem ga hotela poslati. Kako bi lahko skulpture, ki so simbol bolečine, trpljenja, razstavili v osvetljeni galeriji. Jaz takšne kipe vidim v temi, ne pa svetli galeriji. Morda jih kdo drug vidi v razsvetljeni galeriji in ne morem trditi, da je moje videnje najboljše, prav tako pa drugi ne more trditi, da je najboljše njegovo videnje.«
Čas živih mrličev
Dela so Umetniškemu paviljonu posodili iz francoske Fundacije Maeght, od katere so pred dvema letoma dobili tudi dela Joana Mirója. »Direktor fundacije je bil zelo zadovoljen s tem, kako smo naredili Mirója, in ko sem ga prosila, da bi nam posodili dela Giacomettija, ni bilo nikakršnih problemov. Ko je videl to razstavo, je bil navdušen in mi je rekel, da gre za povsem novo interpretacijo Giacomettija.« Za to interpretacijo Stošićeva trdno stoji: »Živimo v grobnici. Poglejte, ljudje so se sprehajali po glavni promenadi v Nici in nenadoma jih je bilo 120 mrtvih. Mar to, v čemer živimo, ni grobnica? Nikoli ne vemo, kaj se nam lahko zgodi. Ali ste lahko v Ljubljani stoodstotno prepričani, da se jutri ne bo zgodil teroristični napad. Enako kot mi tu v Zagrebu. Ne moremo biti prepričani. Zato smo pravzaprav živi mrliči. In to je sporočilo.«
