Ko je občinstvo v nabito polni Trdinovi dvorani novomeškega Kulturnega centra Janeza Trdine po koncu premiere filma Sramota stoje ploskalo, so 78-letnemu Martinu Uherniku stopile solze v oči. »Hvala vam, da ste vsaj malo razumeli moje trpljenje,« je skromno dejal mož iz Gabrske Gore pod Gorjanci, ki je pri svojih 37 letih pristal za rešetkami zaradi umora, ki ga je zagrešil nekdo drug. Osem let krivičnega trpljenja.
»Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor.« S tem izsekom iz sodnega spisa številka K 20/76 se začne igrano-dokumentarni celovečerni film režiserja Borisa Jurjaševiča, scenarista Zdenka Kodriča in producenta Igorja Pedička o gotovo največji zmoti v zgodovini slovenskega sodstva. Igralci iz ljubiteljskih gledaliških skupin – Vesel teatra iz Dolenjskih Toplic, Dober dan teatra iz Prečne ter Teatra Otočec s Sandijem Bradačem (kot Martin Uhernik) in Vanjo Lukšič (kot Ana Uhernik) na čelu so upravičili režiserjevo zaupanje.
Sodba na podlagi govoric in krivih pričanj
Film je podprt z dokumentarnimi posnetki, pogovori s sovaščani, sodniki, izvedenci, policisti, odvetniki, tudi z Jožetom Hribernikom, s pomočjo katerega je Uhernik leta 2003 dosegel obnovo postopka. Čez tri leta je tožilstvo od pregona odstopilo in Uhernik je bil dokončno spoznan za nedolžnega. Izkazalo se je, da je bil obsojen brez enega samega konkretnega dokaza, zgolj na podlagi vaških govoric in krivih pričanj, doseženih z ustrahovanjem. Na dve leti je zaradi pomoči pri umoru sodišče obsodilo tudi ženo Ano, a jo je višje sodišče leto dni pozneje oprostilo, Uherniku pa kazen celo zvišalo na deset let. Odsedel jih je osem.
»Ko so k meni prišli ljudje z idejo, da bi o našem primeru posneli film, sem bil takoj za stvar. Mnogi so že ves čas prepričani, da oče ni kriv, nekateri pa so še vedno v dvomih. Še danes. Toda naj svet vidi, kaj se je v resnici dogajalo,« pravi Martin Uhernik mlajši.
»Film je odličen. Toda občutkov, kaj sva midva s sestro takrat doživljala, tega pa noben film ne more prikazati.« Star je bil osem let, sestra Marinka dvanajst. »Ko je prišla policija, so nama mamo dobesedno strgali iz rok, njen koš vrgli po dvorišču, naju s sestro pa nagnali v hišo in začeli spraševati o orožju. Policist je prav silil v naju, naj poveva, midva pa sva samo jokala. Pa saj v hiši nikoli ni bilo nobenega orožja.«
»Mati bi za naju naredila vse, pa je podpisala list«
Otroka, za katerima so mnogi s prstom kazali, češ poglej ju, sina in hči morilca, sta naenkrat ostala sama. »Pod streho naju je vzel stric, malo nižje v vasi je živel. Vsako jutro sva vstajala ob pol petih, da sva nahranila živino v našem hlevu, do pol sedmih sva vse uredila. Potem sva kaj malega pojedla, če je sploh kaj bilo, nato sva šla v šolo. Tako je bilo do zime, ko so živino prodali, njivo pa sva sama pospravila, pridelke naložila na voz in ga s kravami odpeljala k stricu.«
Film prikaže tudi, kako se je mati Ana zlomila pod pritiski in obljubami, da bo lahko spet videla svoja otroka. »Naša mama je hrepenela po otrocih, vse bi dala za naju. Tako so jo prepričali, da je podpisala tisti list o sokrivdi, samo da bi prišla domov,« pripoveduje Martin. Mati Ana je umrla leta 1991.
Kot dodaja scenarist Kodrič, bi o primeru vedelo kaj povedati kakšnih dvesto ljudi. Seznam tistih, ki jih je hotel obiskati, je skrčil na sto, od tega jih je štirideset že umrlo, 35 jih je bilo pripravljenih govoriti. Preostali so molčali. Film se z iskanjem pravega morilca ne ukvarja, čeprav njegovo ime v krajih pod Gorjanci ni neznanka.
Film bodo v teh dneh prikazali po številnih krajih po Dolenjski in Beli krajini, nato se bo preselil v slovenska art kina, spomladi prihodnje leto pa bo na ogled na RTV Slovenija in na italijanski RAI.
