Meritve so potrebne in brez njih ne gre, pripoveduje Brigita Jamnik iz javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija (Vo-Ka), ki upravlja ljubljansko vodovodno omrežje. Brez nadzora ni varne pitne vode. Toda naraščanje števila meritev ne pomeni nujno naraščanja varnosti. »Danes obseg zbranih podatkov prerašča količino, ki smo jo sposobni obdelati in strokovno analizirati,« ocenjuje Jamnikova.
Da ministrstvu za okolje in prostor ter drugim okoljskim institucijam pošiljajo ogromne količine podatkov, za katere niti ne vedo, kaj želijo z njimi početi, saj se jabolk in hrušk ne da seštevati, pritrjuje Mojca Vrbančič, ki v Vo-Ki skrbi za odpadne vode. »Dostikrat se vprašamo, kaj institucije počnejo z vsemi podatki, ali jih razumejo in kako jih obdelajo ter pošiljajo v Bruselj,« pripoveduje Vrbančičeva.
Boljše poročilo, manjša možnost kazni
Čeprav bi morale meritve služiti ločevanju zdravega okolja od bolnega, so marsikdaj neuporabne, ugotovitve kemijske stroke povzema profesor z ljubljanske biotehniške fakultete dr. Mihael J. Toman. Hormonskih motilcev, mikroplastike (delcev, manjših od 5 milimetrov) in drugih snovi v vodi s prefinjenimi, a nevarnimi vplivi na zdravje ljudi v klasične meritve oziroma tako imenovani monitoring niti v Sloveniji niti v Evropi sploh ne zajemamo. Poleg tega meritve niso prilagojene posebnostim posameznih območij. »Marsikdaj imamo občutek, kot da so predpise pripravili zaradi evropske vodne direktive oziroma kar v Bruslju, ne poznavajoč slovenske posebnosti. Našega Krasa, kjer vsa voda takoj ponikne v podzemlje, ne moreš primerjati z upravljanjem vodnega potenciala v Belgiji, na Nizozemskem ali v Luksemburgu... Neka snov, ki v odpadni vodi ostane en dan, v reki ali drugi površinski vodi ostane deset dni, v podtalnici pa 300 let,« opozarja dr. Toman.
Potrebujemo specifične meritve in specifične analize za specifična okolja in njihovo rabo, pravi. Namesto njih imamo neštete splošne meritve, ukrepov pa ne. »Slovenija se je v lanskem poročilu o ekološkem stanju slovenskega vodnega potenciala prikazala kot lepa, zdrava in bogata, čeprav to ni. Kajti dobro poročilo pomeni, da je tveganje za bruseljske kazni manjše,« je jasen dr. Toman.
Kdor plača, zdaj odloča
»Pod vprašaj ne želimo postaviti pravilnosti analiz, kajti opravljajo jih akreditirani in nadzorovani laboratoriji. Vprašanje pa je, ali meritve izvajajo na pravem mestu ob pravem času na pravi način in ali so podatki namenjeni zgolj polnjenju nekih tabel, ki jih pošiljamo v Bruselj in dajejo neko lepo lažno sliko o Sloveniji, ali zato, ker želimo dejansko vedeti, kje smo,« je poudarke članov Slovenskega društva za zaščito voda povzela predsednica dr. Meta Levstek. Pri tem je vodja laboratorija v javnem podjetju Centralna čistilna naprava Domžale - Kamnik opozorila na problematiko, ki jo je sicer najbolje razgalil boj Zasavcev proti onesnaževanju cementarne Lafarge.
Industrija vključno s čistilnimi napravami je skladno z evropsko zahtevo »onesnaževalec plača« dolžna sama skrbeti za občasne meritve onesnaževanja industrijskih obratov. »Če podjetje izbere in plača naročnika, ga lahko pokliče, ko ve, da bo iztok v redu. Velika industrija si sicer ne more privoščiti prilagajanja proizvodnje za meritve, majhna podjetja pa to lahko počnejo. In ker višji izpusti prinesejo višje okoljske takse in obiske inšpektorjev, hočejo imeti idealne številke,« je povedala Levstekova in izpostavila nemške ugotovitve, da bi sicer meritve še naprej morali plačevati onesnaževalci, a bi izvajalca in nenapovedano izvajanje samih meritev odrejal neodvisni vladni organ. Pri tem je opozorila tudi na problem nepravilnega zbiranja podatkov: če podatki niso pravilno zbrani, različnih onesnaževalcev in njihove (ne)učinkovitosti ni mogoče primerjati med seboj.
Namesto da bi jih odpravila, bo te slabosti očitno le še zaostrila nova evropska industrijska emisijska direktiva (IED), ki je nadomestila dosedanjo direktivo o večjih onesnaževalcih (IPPC). Kot je opozorila Vrbančičeva, so veliki onesnaževalci (tudi čistilne naprave) z novim predpisom dobili nove obveznosti in morajo izdelati dodatna poročila o stanju tal in podzemnih voda. A očitno tako, da bodo rezultati spet lahko ukrojeni bolj po meri industrije kot prebivalstva in okolja.
Onesnaževalec si bo meritve odrejal sam
Novi predpisi namreč po pojasnilih Levstekove zahtevajo, da pri pripravi izhodiščnega poročila onesnaževalec sam popiše vse nevarne kemikalije in njihove količine v obratu ter določi možnosti onesnaževanja tal in vode z njimi, v primeru preseganja določenih količin pa si še sam predpiše, kje in v kakšnem obsegu bo izvajal meritve oziroma monitoring nad njimi. Na odzive in pojasnila ministrstev za okolje in prostor ter zdravje, Agencije RS za okolje in direkcije za vode še čakamo oziroma so nam jih obljubili v naslednjem tednu.
