Bitka za pokojnike

Prevladujejo žare

Približno pet odstotkov je pokopov v krsti, preostalo so žare. Dražje ali cenejše. In pogreb pod 900 evrov po njegovem mnenju v Sloveniji ni mogoč, no, v njegovem primeru pod 800 evri. Pri javnem podjetju Žale kot strošek standardnega pogreba namreč navajajo 593 evrov. Od postavke do postavke je stroškovnik videti takole: prevoz 72,59 evra, priprava pokojnika 95,25 evra, pogrebni obred 137,14 evra, upepelitev 81,70 evra, pokop žare 20,26 evra, graviranje in zapiranje žare 14,46 evra, kremacijska krsta 80,02 evra, vreča z nosilnimi trakovi 7,01 evra, osnovna žara 5,86 evra, nagrobno obeležje – križ 115,5 evra, medicinska komisija pred upepelitvijo 34,28 evra in izstavitev potrdila o vzroku smrti 22,67 evra.

Decimalke vsekakor vzbudijo pozornost, vendar pa odgovora na vprašanje, na podlagi kakšnih izračunov so nastale, ne bo. Vsi pristojni za pojasnjevanje tovrstnih nians iz javnega podjetja Žale so bili ta teden službeno odsotni. No, če se zdijo cene, na primer 72,25 evra za prevoz (žare) od mrliške vežice do mesta pokopa, odiralske, naj za nekakšno tolažilno primerjavo, ki pa govori predvsem o tem, da se na človeku, ko je mrtev, pač poskuša še zadnjič zaslužiti, navedemo ameriške cene. Takole stojijo zadeve onkraj luže: priprava dokumentacije, planiranje pogreba, administrativni stroški 2000 dolarjev, balzamiranje 800 dolarjev, kozmetični tretma 300 dolarjev, frizer 50 dolarjev, umivanje in dezinfekcija 250 dolarjev, dan hladilnice 50 dolarjev, prevoz pokojnika 325 dolarjev (znotraj razdalje 30 milj), pogrebna slovesnost 550 dolarjev, spominska slovesnost 550 dolarjev, cerkveni obred 550 dolarjev, vozilo/limuzina 300 dolarjev, kremacija 3000 dolarjev (vključno s prevozom). To je samo del ameriškega cenika, ki ga je potrdila Zvezna trgovinska komisija ali Federal Trade Comission, institucija, katere namen je zaščita potrošnikov. Pod 6000 dolarjev boste v ZDA težko sestavili pogreb.

Ena od bojazni, ki so se pojavile po nedavno sprejetem novem zakonu o pogrebni dejavnosti, namreč je, da se bodo cene zvišale oziroma da bo med zasebniki prišlo do tekmovanja za trupla. Sebastijan Zupanc iz Gospodarske zbornice Slovenije pravi: »Verjemite, da je iskanje najboljšega ponudnika na trgu v položaju, ko ti je umrl svojec, precej nemogoče početje. V takšnem stanju človek ni sposoben iskati najboljše cene na trgu. Zato naša zbornica nasprotuje zakonu, ker občine ne bodo več zasebnim podjetjem podeljevale koncesij, ampak bo vsakdo delal, kar bo hotel. Ko so še občine podeljevale koncesije, so se cene sprejemale na občinskih svetih, s čimer so se cene držale na najnižjih ravneh. Zdaj bo trg to ceno oblikoval tako, kot jo pač bo.«

Predlog za spremembo zakona, ki ga je sicer vložila vlada, naj bi zlobirala večja zasebna pogrebna podjetja. »Cilj pa je po mojem mnenju samo eden: priti v UKC Ljubljana. Tam so do zdaj umrle lahko prevzemali in odvažali samo iz javnega podjetja Žale. Zasebnikom to ni bilo omogočeno,« je v svoji pisarni odprto razpredal Franc Tršar, lastnik ter vodja manjšega zasebnega pogrebnega podjetja Pieta z Vrhnike.

Med pogrebniki ni bogatašev

Sporni »zadnji taksi« iz UKC do Žal, ki ga javnemu podjetju očitajo zasebniki, nikakor ni poceni. Za nekaj kilometrov 130 evrov, pri čemer zasebniki znajo pripomniti, da se v avtu nemalokrat peljejo štirje – 520 evrov torej. Zasebniki pravijo da za tak opravek zaračunavajo 75 evrov na 100 km. »Da ne bi mislili, da so odnosi med nami zgledni. V našem okolišu sta še dva, ki nikakor nista v dobrih odnosih. Sam imam z nekaj okoliškimi občinami pogodbo, kar pomeni, da sem tam neke vrste monopolist, na druge terene pa ne posegam, ker nimam rad konfliktov,« pravi gospod Tršar, ki je v poslu prav tako že 20 let. Pogrebnik je postal potem, ko je v osemdesetih letih delal v javnem podjetju Žale.

V poklicu, v katerem »ni vedno luštno«, sploh ko mora ob železniški progi pobrati razkosanega človeka, vztraja, ker se, kot pravi, rad pogovarja z ljudmi. S svojci oziroma bližnjimi. Dela malodane vse. Oblači in prevaža pokojne, koplje grobove, skrbi za administracijo, kleše spomenike, vzdržuje grobove. Svoje čase je pisal tudi pogrebne govore. Po 100 evrov je navrgel eden, vendar pa ta opravek vzame tudi veliko časa, saj je za govor poprej treba intervjuvati svojce. Tudi njegov sin se je s FDV preusmeril v klesanje kamna. Črk. Po pet evrov je ena. Takisto zagotovljen posel. »Moti me govorjenje, da imamo jahte, ker to ni res. Morda imajo veliki, predvsem na Štajerskem in v Prekmurju, kjer so dobili velike teritorije in na leto opravijo po 800 ali 900 pogrebov. Mi, ki na leto opravimo okoli 100 pogrebov, nismo bogataši. Lahko živimo, ne kopljemo pa se v denarju. Z ženo nisva bila na morju od leta 2001. Hladilnico načrtujem šele zdaj, v bližnji prihodnosti. In v nasprotju z Žalami marsikaj naredim tudi zastonj oziroma mi pogreba ni treba plačati vnaprej, kar je pri njih pravilo. Predvsem pa nisem industrija, ljudem namenim čas. Hočem samo pojasniti, da ni tako grozno težko biti direktor enih Žal. Ljudje ti prinesejo za vsak pogreb denar v kovčku, najemnine so vestno pobrane, edino, kar lahko hudičevo zmoti to udobno življenje, je konkurenca.«

Monopol Žal

Tršar je eden tistih, ki zelo zagovarjajo stališče, da se v pogrebništvu cene poenotijo. A tudi omogoči odprt trg. Kot pravi, v mariborskem UKC nima težav. Ko gre tjakaj po truplo, mu ni treba kontaktirati nikogar tretjega. »S seboj moram imeti zgolj naročilo stranke. Tam dobim dovoljenje za pokop, zdravniško potrdilo ter izdajnico, da sem to prejel. Za vse to mi bolnišnica v Mariboru izda račun v višini 50 evrov. V ljubljanski bolnišnici lahko pokojnika prevzamem samo takrat, ko ga je na primer v Notranjih Goricah povozil vlak; tam ga poberem, odpeljem na oddelek sodne medicine in potem od tam tudi odpeljem.«

Temu, da je srž spora Ljubljana, ljubljanski UKC oziroma monopol Žal nad ljudmi, ki tamkaj umrejo, ki pa obenem niso vsi iz Ljubljane, pritrjuje tudi Elvina Babajić, ki nadaljuje družinski posel svojega očeta. Uvajati se je začela pri petnajstih letih, redno pa je v pogrebništvu od svojega dvajsetega leta: »Ljudje si nas napačno predstavljajo. Verjetno so prisotni predsodki. Ljudem se zdi čudno, da se s tem ukvarja ženska, ko pa vidijo, da se ženska še z nekim dodatnim občutkom loteva zadev, so hvaležni. Verjetno sem že kdaj imela grde sanje, vendar ne zaradi opravka s trupli, temveč zaradi stresa. V našem poslu ni popravnega izpita. Ne moreš reči, da boš drugič naredil boljše. Tukaj šteje vsaka malenkost,« razmišlja pogrebnica iz Velenja, kjer sicer delujejo kar tri zasebna podjetja. Poleg starega komunalnega podjetja. Kot trdi, med konkurenti ni problemov: »Ljudje se sami odločajo, koga bodo vzeli. Naše podjetje se sicer loči od preostalih, ker se ukvarjamo z mednarodnimi prevozi. Če nekdo umre v Tokiu in bo pogreb v New Yorku, to uredimo mi.«

Od leta 2009 njeno podjetje nudi nemara tudi najbolj ekstravagantno obliko pogreba, tako imenovani spominski diamant Algordanza. Žaro s pepelom odpeljejo v Švico, kjer pepel spremenijo v kamnino. Ljubo osebo lahko nosiš kot nakit. Ali jo imaš pač doma. In to je pri nas nemara edini način, da pokojnik še vedno ostane del gospodinjstva, saj v nasprotju z Italijo ali Anglijo zakonodaja pri nas ne dovoljuje, da bi imeli žaro doma. Cena za diamant se giblje od 3000 do 12.000 evrov, pač odvisno od njegove velikosti. Seveda vštevši osnovne pogrebne stroške v višini približno tisočaka.

»Novi zakon se mi zdi kompromis med zasebniki in javnimi podjetji. Novi zakon ni povsem pisan nam na kožo. V Evropi obstaja marsikaj. Naša zakonodaja je stara in potrebna prenove. V nekaterih pogledih smo podobni Hrvatom, vendar pa je na Hrvaškem prvi prevoz odprt za vse, pri nas ne,« se je tudi Babajićeva obregnila ob monopol Žal, da imajo edine pravico do trupel iz UKC. »Strinjam se s spremembo zakona. Trg mora biti odprt. Še bolj problematična se mi zdi možnost, da bi se ljubljanski pristop začel kopirati drugod po Sloveniji. Ni pošteno do zasebnikov, od katerih nekateri delajo po 25 in več let.«

Titova krsta

Podoben sistem kot v Ljubljani velja tudi v Kopru. Kot pojasnjujejo na komunalnem podjetju Marjetica, so tako stvari urejene od leta 2007, ko je bil na pobudo Splošne bolnišnice Izola s Komunalo Izola sklenjen sporazum o prevozu in hrambi pokojnikov, ki bodo umrli v prostorih bolnišnice, do prihoda svojcev oziroma drugih oseb, ki bodo poskrbele za pokop pokojnika. Na Obali so za trupla pristojna zgolj tri podjetja. Poleg Marjetice še Okolje iz Pirana in Komunala Izola. In medtem ko drugod na Primorskem, na primer v Postojni, Sežani, Ilirski Bistrici, Planini pri Rakeku, zasebna podjetja obstajajo, v Piranu, Kopru in Izoli teh ni. Z umrlimi se ukvarjajo samo javna podjetja. Večino prevozov opravi Marjetica, ki ima osem hladilnih komor. Spet za primerjavo navedimo, da se strošek prevoza do hladilnih komor v Kopru začenja pri 116 evrih in se spreminja glede na okoliščine prevoza in hrambe, kar pomeni nedeljsko, nočno delo, urejanje dokumentov, število dni uporabe hladilnice. Dan v hladilnici stane 15,65 evra.

Na Obali niso neinventivni. Tako je v Kopru od leta 2011 mogoč raztros pepela na morju, za 365,54 evra. To je zgolj cena obreda. Ladjica za 30 ljudi odrine na morje iz Valdoltre, raztros pa se opravi na morskem pokopališču, ki je od Debelega rtiča oddaljeno približno dve milji. Lani so opravili 45 raztrosov, bilanca letošnjega leta bi znala biti podobna.

Medtem ko gospod Vasle iz Hipnosa pravi, da je klasičnih pogrebov s krsto v njegovi dnevni praksi le še vsega pet odstotkov, Jože Homar, dolgoletni direktor podjetja Menina iz Kamnika, pravi, da se ta odstotek spreminja od države do države. Od pokrajine do pokrajine. V Sloveniji naj bi bilo v povprečju takih pogrebov še 15 odstotkov, v Franciji je upepeljevanja vsega 35 odstotkov, v Nemčiji pa je obratno: upepeli se 70 odstotkov pokojnikov. Gospod Homar bo to najboljše vedel. Menina izdeluje krste. Sprva, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so bili običajno mizarstvo, potem pa so se leta 1962 iz izdelovanja pohištva preusmerili v izdelovanje krst. Kar je bil poln zadetek. Dandanašnja proizvodna kapaciteta podjetja, katerega moštvo se je po razpadu Jugoslavije sicer prepolovilo in danes šteje nekaj več kot 100 zaposlenih, je 300 krst na dan. In 80 odstotkov jih je namenjenih za izvoz. Nekoč, v Jugoslaviji, so bili največji proizvajalec.

In ja, v njihovi krsti je bil pokopan tudi Josip Broz Tito. Pa še marsikdo drug. »Đinđić, Rugova ...« je nadaljeval direktor Homar, medtem ko smo se sprehajali po proizvodni liniji, kjer so nastajale krste. Različnih tipov, nemškega, avstrijskega, francoskega tipa, ki se spet deli na pariški in lyonski, španskega, švedskega, angleškega, ameriškega tipa in tako naprej. »Tipi krst so se razvili iz lokalnih navad lokalnih proizvajalcev, iz česar so se razvile tradicije, ki so bile različne v različnih okoljih,« razloži direktor. Zgolj Menina ima več kot sto vrst osnovnih modelov, medtem ko panoga širše pozna več kot 700 modelov. Razlike so v oblikovnih niansah, na primer v številu kotov, v izbočenem ali ravnem pokrovu, v dodatkih, kot so ročaji, v glazurah, tipih končne obdelave, gravurah. In v cenah, ki se gibljejo od 100 do 1000 evrov, kolikor stane tako imenovana ovalno štirikotna ameriška tapecirana krsta.

Smrt je za žive delikaten dogodek, ki nudi obilo možnosti za pravovernost. Za razpredanje, kaj je in kaj ni spodobno. Primerno, spoštljivo ali nespoštljivo. Kot pravi pogrebnik Tršar, je sporna lahko že ideja, da bi bile krste kartonske, vsaj tiste za upepelitev: »Ko sem to omenil nekemu župniku, se je zgrozil.« Po drugi strani je za svojce lahko še najbolj šokantno soočenje s pogrebno proceduro. Vključno s cenami, seveda. Iz UKC Ljubljana sicer nismo uspeli pridobiti podatka, za koliko pokojnikov letno pri njih gre, zato pa pravijo: »Bi si pa zelo težko predstavljali, kako bi potem obveščanje o potrebnosti odvoza umrlih iz UKC Ljubljana tudi teklo. Kdo bi koga obveščal in kdo bi bil prvi obveščen? Oziroma, lahko bi se dogodilo, da bi kakšna zasebna podjetja prej klicala svojce, preden bi sploh bili uradno obveščeni o smrti svojega bližnjega.«

Na drugi strani so ljudje, torej naročniki, ki kažejo vse večji interes po alternativnem pokopu. Vse več njih se odloči za navaden raztros. Ko so po letu 1989 na ljubljanskem pokopališču uvedli možnost raztrosa na trati znotraj pokopališča, je bila ta možnost mišljena predvsem za socialno šibke. Na ta način so na primer končali posmrtni ostanki brezdomcev, za katere pa smo že pred leti na prav teh straneh ugotavljali, da imajo dejansko največ možnosti za potovanje. Meteorološka simulacija je namreč potrdila, da je vsaj teoretično možen splet vrtincev in vetrov, ki vsaj kakšen delec zmorejo odnesti daleč. Tja do Maroka ali dlje. Kjer na primer postaneš del peščene plaže.

Seveda pa lahko zapiha tudi drugače. In prideš zgolj do Besnice. V vsakem primeru spomin na pokojnika ni odvisen od investicije v pogreb, ampak od njegovega dejanskega ugleda. »Danes si, jutri te ni, čez teden dni te pozabijo,« je ob neki priložnosti dejal nekdo. Nemajhna stvar je torej, če se nekdo nekoga, ki ga ni več, spomni po tem, da je rad pil malo pivo. In si njemu v čast in spomin tudi sam naroči mali vrček.