Najnovejši zapis kolega Vuksanovića je posvečen dosmrtnemu zaporu. Njegov naslov vzpostavlja dilemo, ki se giblje med barbarstvom in nujno rešitvijo za skrajne psihopate. Prva oznaka mi je bližja, čeprav morda preostra, druga pa povsem nesprejemljiva. Barbarstvo vzbuja asociacije na zdavnaj pozabljene in ne ravno ljudomile običaje, še posebej pri plemenih, ki so pustošila domnevno civilizirane kraje. Poleg tega je treba priznati, da bi s tako besedo v povezavi z dosmrtnim zaporom zaznamovali velik del Evrope. Če sem odločno proti dosmrtnemu zaporu, to še ne pomeni, da imam evropske države, ki ga imajo in večinoma tudi izrekajo, za barbarske. Dobro pa bi bilo vzpostaviti nekakšen kontrast Kohlbergovega tipa, s katerim bi opozorili na različno stopnjo moralnega razvoja družbenih skupin.
Kohlberg je leta 1975 zapisal, da ljudje na višji stopnji moralnega razvoja zavračajo smrtno kazen. Mutatis mutandis, ker je bil Kohlberg pač Američan, bi moralo podobno veljati za Evropo. Kjer bi prepoznali in pripoznali družbo na višji stopnji, ne bi smeli imeti dosmrtnega zapora. Zemljevid v resnici pokaže enajst evropskih držav, ki take kazni nimajo. Morda je najbolj zgovoren primer Norveška. Skandinavske države so bile desetletja za vzor Evropi in svetu, kako resno je treba jemati človekove pravice in kako njihovo dosledno spoštovanje privede do socialne države v najboljšem pomenu besede. Sem spada tudi reševanje konfliktov, kjer je kazen ultima ratio, če pa že je, je izrečena z jasno perspektivo rehabilitacije.
Vuksanović vnaprej zavrača vse očitke o demagogiji in populizmu, vendar s svojimi podrobnimi opisi nekaterih zločinov počne prav to. Učinek je enak, kot če bi nas nekdo tolkel po prstih in istočasno zavračal očitke, da dela prav to. Govori o strahotnem mučenju in pravi, da brez sočutja in empatije do žrtev ne moremo v celoti razumeti argumenta za dosmrtni zapor. Poleg tega kazenski zakon po njegovem mnenju jasno govori o retribuciji (maščevanju) – ne glede na jadikovanja nekaterih teoretikov.
Z zadnjo opombo je avtor zašel na rob korektnega, morda tudi čez v žaljivost. Ker poimensko omenja (le) dr. Alenko Šelih, bi ga kazalo podučiti, da gre za akademikinjo z izjemnim mednarodnim ugledom, ki si ga je pridobila predvsem z vztrajnim zagovarjanjem razumne kaznovalne politike, kjer ni prostora ne za smrtno kazen ne za dosmrtni zapor in tudi za dolgotrajne prostostne kazni ne. Med »jadikovalci«, ki ji delamo družbo, bo Vuksanović našel vse člane Inštituta za kriminologijo, podobno, razen enega, tudi člane kazenske katedre Pravne fakultete. To si upam zapisati, čeprav jih nisem vprašal za dovoljenje. Med goreče nasprotnike dosmrtnega zapora (vsaj takrat, ko je bil sprejet) je spadala vsa leva politika, ki je z najavo o njegovi odpravi šla na volitve. Je pa res, da so se izkazali za mevže, kar sedanji minister pri tem vprašanju gotovo ni.
S poudarjanjem sočutja do žrtev kaznivih dejanj oziroma njihovih svojcev, s čimer zagovarja dosmrtni zapor, se Vuksanović povsem približuje ameriški patologiji, ki jo najlepše ponazarja zadnji prizor filma Dead man walking (Zadnji sprehod). Morilca dveh deklet privežejo na posteljo in mu dajo smrtonosno injekcijo, postopek pa poteka pred očmi staršev žrtev. Ko popustijo zadnji krči in se EKG spremeni v ravno črto, si oče oddahne. Pravica je zanj dosežena.
Že zdavnaj sem zapisal, da gre za bolno družbo in nič manj bolne posameznike, če za pomiritev potrebujejo ogled usmrtitve in jim ga družba omogoča. Razumem pa skrb za slovenske žrtve. Če jim ne zmoremo nuditi ničesar bolj koristnega, tudi stroga kazen (vsaj domnevno) koristi. Temu mehanizmu so nasedli tudi mediji, ki sprašujejo nesrečne sorodnike, ali so zadovoljni s kaznijo, izrečeno storilcu. Ko bi za žrtve znali prav poskrbeti, bi se vprašanje kazni umaknilo daleč proč z odra sodnijskega stopnišča. Zato je največja zmota prav Vuksanovićeva trditev, »da retribucija (maščevanje, op. a.) v družbeno skupnost, še zlasti svojcem in prijateljem žrtve, prinese psihološko katarzo in pomiritev«. Kdor za pomiritev potrebuje dosmrtni zapor, še dosti bolj potrebuje terapijo.
Retribucija, ki jo avtor omenja in se pri tem sklicuje na Kanta, zasluži krajšo ilustracijo. Franz von Liszt, nemški pravnik in reformist s preloma 19. in 20. stoletja, je takole ocenil nemško klasično filozofijo (vsaj na področju kaznovanja): »En sam pogled v kaznilnico tudi najbolj neumnemu odkrije, da je kazen nekaj drugega kot dialektični razvoj pravnega pojma.«
Zanimivo bi bilo videti, kako bi se na Vuksanovićevo argumentacijo odzvali Norvežani, ki še vedno prebolevajo Breivikov zločin. Več kot sedemdeset družin je ostalo brez svojih najbližjih, večinoma mladih otrok. A tudi takrat je Norveška ostala strpna in se ni vdala skušnjavi, s katero bi hipno in domnevno potešitev zločina in njegovih posledic plačala z izgubo civiliziranosti, kakršno je ustvarjala dolga desetletja.
In kaj storiti s psihopatskimi osebnostmi, za katere avtor ne vidi drugega izhoda kot dosmrtni zapor? Slovenija ima v zadnje pol stoletja le dva taka primera, Trobca in Pluta. Prvi ne bi bil nikomur več nevaren, ko bi prišel iz zapora. Bil je le še razvalina človeka. Drugi bi prišel ven, obsojen na trideset let, star skoraj sedemdeset.
Je pa zanimivo, da je Slovenija skoraj pol stoletja zdržala z dvajsetletno zaporno kaznijo kot najvišjo izrečeno. Pa se nihče ni oglašal, da je treba spremeniti kazni, ne v Jugoslaviji ne v samostojni Sloveniji. Do leta 1998 se nismo bali nobenega psihopata in še po tem, ko smo uvedli 30 let, je bilo vse v redu do prelomnega KZ-1 z dosmrtnim zaporom v letu 2008. Oba ukrepa sta bila protidružbena, taka, kakršne je praviloma kritiziral Vuksanović. Od kod tak obrat?
So pa psihopati resen problem. V tem se strinjam z Vuksanovićem. Mnogi od njih nekaznovano, celo z nagradami za svoje odločitve sprožajo vojne po vsem svetu in z enim ukazom ustvarjajo opustošenja in stotisoče človeških žrtev. Tudi eden domačih je bil blizu temu podvigu. Ampak te psihopate imamo radi in jih volimo.
DRAGAN PETROVEC
