Alenka Žnidaršič Kranjc: Trenutno izvajamo strategijo poražencev in ne strategije zmagovalcev

Letos poleti je doživela prvi poskus »odstrelitve« z mesta predsednice nadzornega sveta Luke Koper, ki se je nato končal z odstopom prvega moža Slovenskega državnega holdinga Marka Jazbeca. Razlog za njeno nameravano zamenjavo vidi v tem, da ni dovolj »SMC-jeva«. Ena od tem, s katerimi se podrobno ukvarja, so tudi dostojne pokojnine. Takšnih ne dobiva večina sedanjih upokojencev, opozarja.

Od tedaj je pa res preteklo veliko časa, sama sem bila takrat predsednica komisije za prodajo banke, ne spomnim se več podrobnosti, mislim, da me je v komisijo imenovala Energetika Ljubljana ... Ampak zaradi te funkcije nisem obogatela. (smeh)

Na hitro in od zunaj se zdi, da gre Slovencem zelo dobro, kavarne so polne, zvečer je mesto polno, imamo se »luštno«, na morje nas gre še vedno veliko, kar kaže neizmerna gneča na cestah proti morju. Ko sem pridejo tujci, ne morejo verjeti, da nam gre tako dobro. A to bogastvo, s katerim narod razpolaga, je še vedno rezultat socializma, govorim o lastniških stanovanjih, vikendih ... Dejansko pa trenutno izvajamo strategijo poražencev, in ne strategije zmagovalcev. Tako resnično izgubljamo.

Vtis je tak, kot da je edino, kar zatrdno vemo, to, da želimo na nemški vlak. Ko rečem strategija poražencev, s tem mislim na to, da je bila zadnja strategija, ki nas je potegnila naprej, strategija vstopa v EU in prevzema evra. Od takrat naprej pa je ni. Zdaj imamo dnevne politike, niti ne politike, pač pa dnevne odločitve, ki nas peljejo v to, da podarjamo svojo akumulacijo oziroma je ne ustvarjamo, nismo racionalni pri svojem odločanju in zato izgubljamo.

Vzrokov za to, da izgubljamo, je več. Najprej zaradi prislovičnega slovenskega ljubosumja do sebi enakih, ki jih želimo ohraniti tam, kjer smo sami. Ne želimo, da bi se kdo dvignil nad povprečje. Zato neustrezno podpiramo ideje, da lahko samo tujci premaknejo Slovenijo. Poleg tega radi ugajamo in bili smo veseli, ko nas je tujina pohvalila, kako smo rešili bančno luknjo v letu 2013, čeprav smo zanjo dejansko namenili preveč denarja in ta je bil tudi predrag. Ko je bil finančni minister Janez Šuštaršič, sem bila poleg na nekaj njegovih mednarodnih sestankih, na katerih je dokazoval, tako kot so dokazovale tedanje uprave slovenskih bank, da so odpisi terjatev narejeni že do take ravni, da ni potreben noben dodaten odpis. V nekem trenutku, ko so se na vseh ravneh zamenjale prve osebe, torej predsednik vlade, finančni minister in guverner, se je čez noč obrnila tudi naša politika in naredili smo to, kar so od nas pričakovali v tujini. Ali je bil ta sanacijski eksperiment posledica naše dejanske nemoči, težko presodim. Verjamem pa, da se radi slikamo skupaj z Angelo Merkel.

Ne verjamem v teorijo zarote, pač pa v teorijo denarja. Ko se najdejo vsi elementi, vsi partnerji s skupnim interesom, se stvari zelo hitro odvrtijo. In v tem primeru je kar nekaj elementov, ki teorijo denarja potrjujejo: tujina je zainteresirana za profit in ga pri odkupu terjatev tudi dela. Slovenci pa pri tem služijo na več ravneh. Najprej, ko tujcem to omogočijo, ko pripeljejo kupce sem. Nato, ko zanje tukaj delajo ali ko po teh povezavah pridejo do služb v tujini. Kar nekaj smo si jih »zrihtali« na ta način. Verjemite, vse je stvar denarja!

Ne govorim samo o njem. Pa tudi ne samo o tistih, ki so že šli, temveč tudi o tistih, ki bodo še šli ... Če pa se gleda daljše obdobje, se vidi, da se je tudi kakšen predsednik vlade moral umakniti v tujino, ker tukaj ni dobil službe.

Guverner reagira zelo napadalno tudi pri drugih stvareh, ne le na Boletovo študijo. Zelo napadalno reagira, če kdorkoli reče, da so bile banke prekapitalizirane.

Agresija je znak strahu – šibkosti. Najhujša agresija, ki si jo je guverner privoščil, pa je bila tista, povezana z dokumenti, ki jih je hotela policija poleti dobiti od Banke Slovenije pri preiskavi suma zlorabe pooblastil, in tista, povezana z zapisniki ožjega kolegija guvernerja, ki jih je hotela dobiti parlamentarna preiskovalna komisija za bančno luknjo. To je sicer glavni problem te zgodbe. Če bi imeli mi, kot lastniki podrejencev, kompletno dokumentacijo, na podlagi katere bi recimo lahko utemeljeno sklepali, da ni nobene osnove za pritožbe zaradi našega izbrisa in da je bilo striženje povsem upravičeno, se ne bi v tem trenutku pripravljali na to, da sprožimo odškodninske tožbe proti Republiki Sloveniji.

Ne glede na to, ali bo ustavno sodišče do konca leta odločilo ali ne, bomo napoteni na tožbo; ocenjujem namreč, da ne bo odločilo na način, da bi odločilo o vsebini. Zdaj imamo študijo Veljka Boleta, ki je tehnični material za sodne spore, mahanje z njo po časopisih ne koristi nikomur. Glede bančne luknje je bilo povedano že pravzaprav vse, zdaj pa je to tudi izračunano. In izračunal je ekonomist, oseba, ki nekaj pomeni.

Banke rade posojajo fizičnim osebam, ker je njihovo tveganje tako bolj razpršeno, po drugi strani pa je večina podjetij, ki so potrebovala kredite, propadla. Zdaj je v Sloveniji množica podjetij, ki kreditov sploh ne potrebujejo. Pogoji za pridobitev dolgoročnih kreditov so trenutno pri nas tako ugodni, kot še nikoli. Banke v gospodarstvu skoraj nimajo koga kreditirati, ni povpraševanja, ker ni investicij, ker ni rasti in ker ni propulzivnih slovenskih podjetij, ki bi doma povpraševala po kreditih. Neko tuje podjetje pa se ne bo financiralo prek slovenskih bank, te postajajo vse bolj le hranilnice. Politika pravi, da ne potrebujemo svojih bank. V nasprotju z Nemčijo, ki ob težavah Deutsche Bank poudarja, da država ne more poslovati brez svoje velike banke.

Slovenija ni sama v vesolju, torej se mora povezovati. Nimamo velikih korporacij, torej smo lahko le podizvajalci drugih. Nimamo svojega kapitala in ga ne podpiramo, torej smo lahko le v tuji lasti. In tukaj gre le še za vprašanje, če govorimo o Uberju, ali ga bomo imeli, če gre minister do njega, ali pa ga sploh ne bomo imeli. Problem pa je, da nimamo ničesar več. Postajamo predmestje. Taka državica, kot se nam je morda pred leti zdela na primer Makedonija, smo zdaj mi: nekaj na poti proti tehnologiji in razvitim državam.

Najpomembnejše je, da ne more biti moj dohodek v starosti nižji, kot je tisti, ki ga imam, dokler sem aktivna. Res je sicer, da se sčasoma tudi potrebe spremenijo, skupna vrednost potreb pa se v starosti ne zmanjša, pač pa se v nekem trenutku celo poveča, recimo s potrebo po odhodu v dom za starejše. Sicer pa ne bi govorila le o nedostojni pokojnini, pač pa tudi o nedostojni plači, ki jo prejemajo zaposleni.

Absolutno prevelik odstotek Slovencev živi človeka nedostojno življenje. Ker preživeti s 40 odstotki prihodkov, kot si jih imel kot zaposlen, oziroma s 400 evri ... res ne vem, no ... Ta podatek sicer definitivno kaže na to, da imajo ljudje še neke druge prihodke, predvsem ko so mlajši. Pa tudi v pokoju jim še nekaj časa uspe sočasno nadomeščati izpad prihodkov iz časa aktivnega življenja, na primer s tem, da delajo na vrtu, da morda čistijo po drugih stanovanjih. Po nekem trenutku, na primer po petinsedemdesetem letu, pa tega dodatnega dohodka ni več. To, da je nekdo delal 40 let in si ne more v Ljubljani plačati stroškov ogrevanja in porabe vode ter elektrike in normalno jesti in govorimo o potrebah po socialni pomoči ali paketih Rdečega križa, enostavno ne gre. Za našo družbo to ni sprejemljivo.

To mi vsi zabrusijo, češ da govorim tako zato, ker imam na tem področju poslovni interes. Res je, da te problematike ne bi tako dobro poznala, kot jo, če se s tem ne bi ukvarjala. Dejstvo tudi je, da proračun ne more izplačati v pokojninsko blagajno toliko, da bi vse dosegle vsaj 1000 evrov, že zdaj gre iz proračuna za pokojnine okoli 1,5 milijarde na leto. Zadeve pa sicer gledam kratko- in dolgoročno. Najprej, kaj lahko moja generacija naredi za to, da bo imela neko konsistentno starost? Računati mora na to, da bo pač dobila neko pokojnino, ki ne bo boljša, kot so pokojnine zdaj. Sama bom konkretno dobila 1500 evrov pokojnine, ampak danes živim z več denarja na mesec. Dvaindvajset odstotkov pokojnin je odmerjenih od najnižje osnove, kar pomeni, da ljudje dobivajo 430 evrov, 45 odstotkov upokojencev pa dobiva manj kot 500 evrov pokojnine na mesec. Kako naj recimo preživi oseba, ki živi sama in plača za ogrevanje 250 evrov, 100 evrov za vodo, elektriko in odvoz smeti in ji ostane 150 evrov na mesec? Naša generacija lahko vnovči svojo akumulacijo, to, kar imamo, so stanovanja. Če imaš to srečo, da si iz Ljubljane ali z Obale, lahko z vnovčitvijo tega premoženja dobiš tisto, kar ti manjka, da si plačaš dom. Druge poti pravzaprav ni.

Dolgoročno pa ni druge rešitve, kot je varčevanje – pa naj bo v obliki stanovanj, ki jih bodo ljudje v starosti prodali, ali v obliki dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ministri govorijo, da je rešitev problema v dvigu gospodarske aktivnosti – toda ne vidim, da bi se to v Sloveniji dogajalo. Zato bo za normalno, dostojno življenje v starosti moral poskrbeti vsak sam in tega se je treba zavedati. Treba je pritisniti tudi na državo ali delodajalca, da za delavce poskrbi. Nihče se ne potrudi niti toliko, da bi o teh vprašanjih sprožil vsaj neko konstruktivno debato.

Ah, s tem pa se ne strinjam. Poglejte, pomemben del prekarnih zaposlitev je takšnih zato, ker posamezniki izkoriščajo pozicijo bruto – neto, ki je pri prekarni zaposlitvi ugodnejša.

Ne, govorim o delojemalcu, ki je pripravljen prejeti 2000 evrov bruto in mu neto pri tej obliki zaposlitve ostane več.

Nisem edina, ki ne morem dobiti ljudi za zaposlitev za nedoločen čas!

Nedavno sem se pogovarjala s predstavnikom nekega trgovskega podjetja in mi je razlagal, da ni mogoče dobiti trgovcev, pa mesarjev, mi v Prvi iščemo ljudi s srednjo, višjo in visoko izobrazbo in ne dobimo ustreznega števila ljudi, ki bi jih želeli zaposliti. Ljudi za redno zaposlitev ni.

Da. Ljudi brez znanj, z obljubo vlaganja v njihovo znanje, nam ne uspe dobiti, ljudi, ki bi se bili pripravljeni usposabljati za določena delovna mesta. Ponavljam, nisem edina in ta problem je v Sloveniji pomemben.

Mi se moramo vprašati, ali je ustrezno, da posamezniki takrat, ko delajo, dejansko dobijo manj kot takrat, ko je vsa ali pa večji del družine odvisen od neke socialne podpore oziroma na bolniškem dopustu. Absolutno je treba prevetriti celoten sistem socialnih transferjev.

Oblikovanje demografskega sklada je zame povsem sekundarno vprašanje. Osrednji problem je, od kod sploh dobiti vire oziroma premoženje, da bo demografski sklad napolnjen. Dejstvo namreč je, da premoženja, ki bi zagotovilo zapolnitev te luknje, v Sloveniji ni. Pogovarjamo se o deležu Zavarovalnice Triglav, ki je vreden 400 milijonov evrov, potrebe pa so bistveno višje.

V tem konkretnem primeru sodeluje DeSUS, ker je to »njegovo« področje. SMC ima v rokah infrastrukturo, o tem lahko kaj reče le Miro Cerar ... Sistem vladanja in koalicij v Sloveniji je pač takšen, da vsak dobi »svoje« področje, v katerega se ne sme nihče vtikati. V bistvu gre za napačne debate, za debate o tem, kako si bomo zdaj neke pozicije delili, ne pa za to, kako bomo reševali pokojnine. Zagotovo jih ne bo rešil 20-odstotni delež Zavarovalnice Triglav.

Pred dnevi so mi iz neke knjige, njen avtor je moški, prebrali naslednje: razmišljanje o delitvi funkcij je napačno, v bistvu bi se morale ženske boriti za to, da bi volile v odstotkih prebivalstva, torej, da bi 51 odstotkov prebivalk lahko volilo le ženske. To bi povzročilo, da bi nas v parlamentu sedela polovica. Moški način razmišljanja je drugačen od ženskega, ženske se ne ukvarjajo s frakcijami, vojnami, tehnologijami, ženske razmišljamo, kako poskrbeti za otroke. Tako bi se na koncu pogovarjali o ustreznih stvareh.

Nobena maternica ne govori iz mene. Nisem feministka, ne verjamem v to, da lahko ženske bolje izvedejo stvari, in nisem za kvote in enakopravno zastopanje v nadzornih svetih. Realnost je taka, da se za oblast v javnem življenju trenutno borijo predvsem nesposobne ženske in da imamo v tej enakopravnosti negativno selekcijo. Težava je predvsem v tem, kot je bilo že rečeno, da se pogovarjamo o irelevantnih zadevah, ne pa o stvareh, ki so pomembne za ekonomiko in posledično večje bogastvo vsakega Slovenca.

Kot sem vam že rekla, se odločamo za strategije, ki nam zmanjšujejo možnost za uspeh, in ne obratno. Hrvati imajo sistem obveznega varčevanja, obveznega ustvarjanja demografskega sklada, zato jim je v 15 letih uspelo zbrati v sistemu okoli osem milijard in lahko v Sloveniji kupujejo naša podjetja, mi pa nismo sposobni kupiti ne svojih ne hrvaških ne katerih drugih. Izbrali so sistem pokojninskega varčevanja, ki ga Slovenija, razen za javne uslužbence, ni želela in ne želi vpeljati. Poleg tega jim je Hrvaška dovolila investiranje v gospodarstvo, kar nam naša država preprečuje. Tako se ne moremo pojavljati kot kupci slabih terjatev. Pokojninskim skladom in zavarovalnicam je bilo na primer dovoljeno ob sanaciji bank izgubiti, torej, da so nam del naloženega premoženja izbrisali, ni pa nam dovoljena naložba v gospodarstvo, v to, da zaslužimo. Jaz torej ne smem kupiti neke terjatve z diskontom, neki ameriški ali hrvaški sklad pa jo s sredstvi svojih zavarovancev v nasprotju z nami lahko.

Prav vse si razlagam z denarjem. Na Hrvaškem je obstajal interes, lahko so se dogovorili, da tajkun kupi Mercator. V Sloveniji pa se niso bili sposobni zmeniti, da bi to omogočili domačemu tajkunu. Temu pač ne bi mogli pobrati še provizij.

Poglejte, tako kot potekajo valovi prodaje slovenskih podjetij, prodaje terjatev, privatizacije, tako rastejo in padajo računi različnih svetovalnih podjetij ali računi na Bahamih. Treba je samo vse zložiti skupaj.

Tudi. Slovenci smo poceni. Za veliko ljudi je pomembno le to, da imajo delovna mesta in službe, in tisti, ki te je nekam pripeljal, ima popoln nadzor nad tvojim ukrepanjem in življenjem.

Ste jo vložili vi, mediji, ki neprestano pišete o tem? Žal je tako, da vzorci delovanja, o katerih govoriva, nimajo nujno elementov kaznivega dejanja. Kot je dejala pokojna ministrica Zdenka Cerar in mati aktualnega premierja: »Vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje.« Gre za modus operandi družbe kot celote.

V Sloveniji nimamo strategije, nimamo odnosa do vprašanja, ali naj ostanejo zavarovalnice slovenske. Privatizacija pozavarovalnice se je že začela in logično je sklepati, da jo bo nekdo prevzel, Kdo bo to konsolidacijo izpeljal? Jo bodo Hrvati, Nemci ali Američani? To je zame sekundarna zgodba. Slovenska država je v Savi Re v manjšini, to je dejstvo.

Agencija bo delovala skladno z zakonodajo in če bo vlogo zavrnila, bo razlog utemeljen; če pa ne bo imela te možnosti, bo pač morala dati soglasje, morda bo le malo dlje trajalo.

S SMC nisem trčila pri drugem tiru, s stranko sem trčila kot nadzornica. Drugi tir je le zloraba zgodbe, ker je zdaj najlažje vrteti zgodbo okoli njega. Moja zamenjava na čelu nadzornega sveta Luke Koper pa je bila predlagana, še preden sem začela iskati interesente za naložbo v drugi tir. Poskušali so me diskreditirati z anonimkami, v katerih so mi očitali tudi, da je predsednik uprave Luke Koper Dragan Matič moja tajnica.

Ah, dajte no! Tisti, ki mi to očitajo, vedo, kje ima Luka ta zavarovanja. Ne pri Prvi. Lahko pa potrdim, da so naši prodajalci hodili tja, še preden sem bila jaz nadzornica, in bodo spet, ko ne bom več. Luka nima pri nas nobenega zavarovanja.

Po mojem mnenju bo stala naložba kar tri milijarde. V časopisu smo lahko prebrali, da je bil na strojni fakulteti prijavljen patent, ki bi naložbo pocenil za polovico, pa so z vlade odgovorili, da se s tem nimajo časa ukvarjati. Kako naj to sploh komentiram?

Ne vem. Redno se mi izteče prihodnje leto, po vsem tem, kar se je dogajalo, pa zagotovo ne bom odstopila.

Glavni problem Slovenije je v tem, da nihče ne pove, kaj od mene pričakujejo: ali hoče lastnik dvig donosa na kapital, ali hoče povečanje sodelovanja z državnimi podjetji ali s kakim zasebnim, ali hoče sklenitev dodatnega pokojninskega zavarovanja z Modro zavarovalnico namesto z Banko Koper? Če bi bile zadeve skladne z neko poslovno logiko, bi jih v tem smislu tudi izvajala. Na SDH mi ne povedo, kakšni so strateški cilji.

Sem.

Celoten nadzorni svet se je po nemirih v Luki sestal z vodstvom SDH in prosil za dodatne usmeritve. Do danes jih nismo dobili.

Po številu zavarovancev je Prva največja pokojninska zavarovalnica v državi. Razlog za padec števila zavarovancev pa je bil sklep vlade, da smejo javni uslužbenci varčevati v kolektivni shemi samo pri Modri zavarovalnici. V nekem trenutku smo imeli tudi 20.000 javnih uslužbencev, ki so plačevali dodatno pokojninsko zavarovanje pri Prvi, s tem ukrepom, ki je bil sprejet poleti 2014, pa so jim to prepovedali.

Zakon je predvidel, da gredo premije za javne uslužbence, ki jih plačuje država, na enega ali več izvajalcev, po odločitvi, da se denar daje le Modri zavarovalnici, pa slovenska država tega vprašanja ni več odprla. Po odredbi, spremenjeni sredi poletja 2014, niti v okviru kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja ne smejo varčevati drugje kot v Modri zavarovalnici.

Nedvomno gre tukaj za monopol nad 200.000 zaposlenimi v javnem sektorju, pri katerem preostali nimamo vpliva. Zakaj se je država tako dogovorila, ne vem, dejstvo pa je, da država to milijardo evrov lahko neposredno nadzira, da ima na ta sredstva neposreden vpliv. Naj povem, da ima Prva Group 100 milijonov pobrane premije na leto, skoraj milijardo sredstev v upravljanju in več kot 400.000 zavarovancev. Po pobrani premiji smo še enkrat večji kot Modra zavarovalnica, smo večji kot Zavarovalnica Maribor, Adriatic Slovenica ali Vzajemna in že dolgo nismo več le pokojninska zavarovalnica. Če ima neka država, kot je Slovenija, na svojem ozemlju podjetje, ki večino te premije pobere v tujini in ima tudi možnost investirati, bi morala ta država tudi začeti razmišljati, kako bi lahko to uporabila za svoj lastni razvoj. In naša težava je, da tega tam gori na oblasti ne vedo, čeprav sem jim že nekajkrat poskušala razložiti, da bi lahko te premije porabili za razvoj v Sloveniji.

Ni res! Jaz sem to, kar sem zbrala, naredila brez Prve Group, ampak pri tistih, ki bi jih moral poklicati minister, pa jih ni.

Sem, pa že dolgo ne več, ker sem v tem, kar zdaj počnem, uspešna in učinkovita. In lahko v določenem obsegu pomagam stvari premakniti naprej.

Dejansko sem kupila še tri. Zdaj imamo osem domov, zaposlujemo 700 ljudi in imamo 1500 postelj. Poleti smo refinancirali dolgove, kupili nepremičnine, ki smo jih imeli v najemu, gre za dom za starejše v Horjulu in Medvodah. Kupili smo tudi dom v Topolšici. Imamo koncesijo, ceno za naše oskrbovance nadzoruje ministrstvo za delo in v domovih so različni varovanci, od takšnih, ki jim bivanje plačujejo občine, do tistih, ki so premožni ali jim plačujejo otroci.

V Sloveniji je 60.000 ljudi, ki ne bodo šli nikoli več delat. Latentna brezposlenost je težava in tudi o tem se bomo morali začeti pogovarjati in tako kot Nemci bomo morali začeti uvažati delovno silo.

Mi smo lani povečali število zaposlenih za desetino, vsi so bili starejši od 50 let. Pa nismo smeli objaviti takšnega razpisa, ker bi bilo diskriminatorno. Torej ni res, da nočemo starejših. Problem zaposlovanja starejših sta njihova nefleksibilnost in minulo delo, ki ga ne bi smelo biti, ker je takšna delovna sila avtomatično 20 odstotkov dražja od nekoga, ki je mlad. Ampak delovna mesta so. V Sloveniji je v tem trenutku dovolj prostih delovnih mest za vse, ki bi želeli delati. Podjetja iščejo ljudi in ni odziva na razpise. Na enem od območnih zavodov za zaposlovanje, na katerem je prijavljenih 11.000 brezposelnih, so nam rekli, da lahko pričakujemo, da se jih bo na vabilo odzvalo največ 12. Ne bom povedala, kje je bilo to, saj je povsod enako. To je katastrofa ...

Kaj bi svetovala otrokom? Naj gredo in se učijo tisto, kar jih veseli, delati pa bodo morali tisto, po čemer se povprašuje. Če si dober, lahko postaneš bogat v kateremkoli poklicu. Zdaj lahko postaneš bogat kuhar ali mesar, ker teh profilov ni. Ne vem, kaj je narobe na primer z diplomirano komunikologinjo, ki postane vrhunska kuharica in zna vrhunsko skomunicirati, zakaj je njena kuhinja dobra. Imam pa otroke, ki so vsi že pri kruhu.