Nenapisana pravila so pogosto bolj obvezujoča od zakonodaje, ki jo sam sprejema. Nikjer ne piše, od kod morajo priti kandidati za vodilno mesto v svetovni organizaciji. Nikjer tudi ne piše, da morajo biti funkcije spolno uravnotežene. O tem, kako bo sekretar izbran, skoraj nič ni zares napisanega. V gostobesednih dokumentih Združenih narodov o tem ne piše nič drugega kot to, da bo »generalnega sekretarja imenovala generalna skupščina na priporočilo varnostnega sveta« in da bo končna razprava o tem, koga bodo predlagali, potekala za zaprtimi vrati. Varnostni svet ne mara javnosti. Javne razprave pomenijo samo to, da na zasebnih srečanjih predstavniki držav niso dosegli konsenza in morajo javnosti povedati, da so v sporu.
Eno bolj trdnih pravil, ki ni v nobenem dokumentu, pravi, da pet stalnih članic varnostnega sveta ne bo predlagalo svojega kandidata. Nič jih pri tem ne ovira, vendar velja, da imajo s pravico do veta v svojih rokah več moči odločanja kot vsi drugi skupaj in da te moči ne bodo še simbolno krepile. Hkrati ne bi dovolile, da katera od njih zavzame to mesto. Noben Američan, Francoz, Britanec, Rus ali Kitajec še ni bil na vodilnem položaju in tam tudi ne bo. Nenapisano pravilo tudi pravi, da noben kandidat ne more postati generalni sekretar, če se zanj ne dogovori vseh pet stalnih članic. Na koncu to običajno pomeni, da morajo Združene države Amerike in Rusija skupaj določiti, koga bo varnostni svet predlagal. Lahko bi predlagali več kandidatov, vendar so se do zdaj vedno odločili za enega. Generalna skupščina pa ga je vedno potrdila.
Združeni narodi nikoli niso bili zastavljeni kot demokracija. Tam je na oblasti dogovorna politika.
Pri letošnji izbiri je bilo od vsega začetka očitno, da Velika Britanija, Francija in Združene države v Antóniu Guterresu vidijo kandidata, ki jim ustreza. Ideje, da naj bi bil kandidat iz Vhodne Evrope ali ženska, nikoli niso jemali resno. Nekdanji slovenski predsednik Danilo Türk podobnega konsenza pri stalnih članicah ni dosegel, zato kljub visokemu začetnemu mestu na lestvici ustreznih kandidatov za izvolitev ni imel pravih možnosti.
Končni rezultat je bil predvidljiv in o delovanju Združenih narodov ni povedal nič novega. To je organizacija, ki ji države zaupajo reševanje nerešljivih problemov. Če je katerikoli od svetovnih problemov rešljiv v interesu ene od velikih sil, ga bo reševala sama. Če je tako zapleten, da se ga nihče noče pritakniti, ga dajo v roke Združenim narodom, da z njim upravljajo v neskončnost. Organizaciji pogosto očitajo počasnost in neučinkovitost. Ampak Združeni narodi so bili izumljeni kot neučinkovita struktura, ki deluje tako počasi, da večina najhujših konfliktov v njenih mehanizmih skrepeni. Izbira Guterresa, ki je vodil agencijo za begunce, je logična in kaže na razmislek o vprašanju, ki bi se ga rade velike sile znebile. Od dneva njihove ustanovitve so begunci ena od osrednjih domen Združenih narodov. Najdaljša operacija svetovne organizacije so palestinska begunska taborišča, s katerimi nepretrgano upravlja od leta 1948.
Zares zanimivo v procesu izbire kandidatov je bilo to, kar se je dogajalo z Vzhodno Evropo. Varnostni svet je letos prvič kandidatom omogočil, da javno predstavijo svoja stališča in ideje. Vzhodna Evropa, ki je vsaj teoretično bila na vrsti, da imenuje svojega kandidata, je dobila idealno priložnost, da pokaže, v čem je smisel tega, da obstaja. S skoraj znanstveno natančnostjo je pokazala, da nima nobenega smisla.
Na enem skrajnem robu Vzhodne Evrope poteka en velik konflikt med dvema vzhodnoevropskima državama, v katerega so politično vpletene tri četrtine kontinenta. Na drugem poteka mednarodno podprta državljanska vojna, iz katere čez Vzhodno Evropo kontinuirano prihajajo begunci. Bilo bi sijajno imeti generalnega sekretarja, ki razume ta konec sveta. V trenutku, ko bi bilo zares smiselno imeti enega kredibilnega kandidata, za katerim bi stala Vzhodna Evropa in ga podprla, je nastal sejem, na katerem je vsak ponujal svoje. Od balkanskih narodov samo Bošnjaki in Albanci niso imeli svojega kandidata. Vsi drugi so nastopili pred varnostnim svetom. Moldavija in Slovaška sta prispevali enega kandidata in eno kandidatko, Bolgarija v trenutku navdiha pa dve kandidatki.
Bolgarija je izvedla sijajen manever. Z Irino Bockovo je imela kandidatko, ki je ustrezala vsem kriterijem. Bila je ženska iz Vzhodne Evrope in je vodila Unesco v času, ko so Združene države največji agenciji Združenih narodov ukinile tretjino sredstev, ker je kot članico sprejela Palestino. Angela Merkel je vstopila v igro in podprla drugo bolgarsko kandidatko Kristalino Georgievo, ker je njena strankarsko sorodna konservativka. Razen tega, da Nemčija resno misli z željo, da bi postala stalna članica Združenih narodov, v tej zgodbi ni bilo jasno nič. V organizaciji, kjer se vsaj načelno zagotavlja svetovni red, je Vzhodna Evropa pripomogla k višji stopnji kaosa v njej.
