Zopet prvi na Balkanu!
Precej dolgo je že tega, kar so se zarotili državniki na daljnem vzhodu in na daljnem zahodu, da potisnejo Avstrijo enkrat za vselej z Balkana. V to svrho je seveda bilo treba oslabiti Nemčijo. Zato pa je zopet bilo potrebno, da se pretrga dolgoletno prijateljsko vez med Nemčijo in Rusijo. Vse to se je snovalo in kovalo, ko je Edvard VIII. zasedel prestol. Edvard, Delcassé in Clemenceau so počeli misel na izolacijo Nemčije. Za Nemčijo nam seveda ni žal, toda angleško-francoski načrti so tudi Avstrijo zadeli v živo. Ko je bila Rusija pridobljena in je prišlo do znamenitega revalskega sestanka, je bila resna nevarnost, da tudi Avstrija neha biti odločiven činitelj v svetovni politiki. Toda sreča nam je bila mila. (…)
Zgodovinski so ti dnovi. Avstrija se je utrdila na Balkanu. Od Save do Drine sega zdaj njeno dejansko gospodstvo. To je več vredno, kakor problematiška pot do Soluna. (…)
Turčija.
V Carigradu so še vedno brez glave. Ker je vlada obenem s proklamacijo neodvisnosti bolgarskega kraljestva bila obveščena, da se bo tudi z Bosno nekaj zgodilo, domneva, da sta oba koraka medseboj v tesni zvezi, kar povečuje nejevoljo na Avstrijo. Vršilo se je posvetovanje generalov, ki pa niso še nič definitivnega sklenili. Množica je manifestirala pred angleškim, francoskim in grškim poslanstvom. Oficiozni »Fremdenblatt« od 7. t. m. poroča, da so v Carigradu duhovi že precej pomirjeni. Na vojsko se ne misli. (…)
Dr. Mandič o aneksiji.
Dr. Nikola Mandič, podžupan sarajevski, objavlja v »Reichsposti« članek, kjer izvaja sledeče misli: »Aneksijo Hrvati pozdravljamo posebno radi tega, ker stori konec agitaciji, zanešeni v Bosno iz srbskega kraljestva. Za aneksijo pa je tudi bosanska srbska kmečka stranka, ki šteje pod vodstvom dr. Dimitrijeviča 600.000 pristašev. Pozdravljamo pa aneksijo tudi zaradi tega, ker uvaja deželno zastopstvo in odpravlja sedanjo birokraško vlado. (…) Bosanski Hrvatje zaupajo v habsburško monarhijo, ki je največja opora veliki hrvatski ideji.
Bojeviti Srbi. – Karagjorgjeviči v škripcih.
V Srbiji so seveda strašno bojeviti. Ni čuda. Vlada, predvsem pa kralj Peter Karagjorgjevič je v groznih škripcih. Kralj Peter je orodje v rokah zarotnikov. Saj je komaj par tednov preteklo, odkar se je odkrilo in avtentiško dokazalo, da je on vedel za umor kralja Aleksandra in se za ta slučaj zavezal, da zarotnikov ne bo preganjal, temveč jih celo spravil na najvišja mesta. Vladal pa je Peter tako, da se Bog usmili. Za njegovega vladanja je brezumna srbska propaganda šla bujno v klasje, tako da je Avstrija postala pozorna in z aneksijo Bosne prekrižala vse te načrte. Tudi so se srbski diplomati izkazali za piškavega oreha vredne, ker jih je aneksija Bosne čisto presenetila. (…) Zaradi razburjenja v Srbiji v resnici ni Avstrija v škripcih, temveč kralj Peter, ki utegne izgubiti krono. Če napove vojsko, bo seveda tepen, če jo pa ne napove, bo moral zbežati čez Savo.
Slovenec, 8. oktobra 1908
Aneksija Bosne in Hercegovine.
Kako se je izročila Avstro-Ogrska nota turški vladi.
Carigrad, 8. oktobra. Avstro-Ogrski poslanik grof Pallavicini je pri včerajšnjem sprejemu nagovoril velikega vezirja: »Obžalujem odkritosrčno, da imam malo prijetno dolžnost, izročiti vaši visokosti to-le noto.« Sprejem je bil skrajno hladen. Veliki vezir niti ni hotel pogledati note, temuč je takoj odločno protestiral proti temu koraku Avstro-Ogrske.
Hrvaške želje in zahteve.
Zagreb, 8. oktobra. Vse hrvaško časopisje zahteva priklopitev Bosne in Hercegovine Hrvaški. To stališče bodo tudi zagovarjali hrvaški člani v delegaciji. Časopisi pa tudi obenem naglašajo, da je potrebno, da se Hrvatje in Srbi v Bosni sporazumejo v varstvo narodnih interesov.
Slovenski narod, 9. oktobra 1908
Stališče slovensko-hrvaškega delegacijskega kluba.
Kakor smo že včeraj poročali, so se slovenski in hrvaški delegatje tostranske državne polovice združili, kar se delegacijskih zadev tiče – tu pride v poštev skoro izključno Bosna – da postopajo popolnoma solidarno. Predsednik je dr. Šusteršič, podnačelnik Juraj Biankini. Biankini je vložil na ministra za vnanje stvari in skupnega finančnega ministra interpelacijo, v kateri protestira, da sta se Bosna in Hercegovina anektirali, ne da bi se obenem rešilo pereče hrvaško vprašanje in ne da bi se bila obenem Dalmacija reinkorporirala Hrvaški. Mesto da bi se Bosna in Hercegovina obenem s temeljito rešitvijo hrvaškega vprašanja združili z geografsko in etnografsko homogenim kraljestvom hrvaškim, se je ustavila v državnopravnem oziru nevtralna skupina, ki se ne bo mogla dolgo vzdržati, žali pravice hrvaškega naroda, ovira njega kulturni, politiški in gospodarski razvoj in bo vzrok novemu, hudemu nezadovoljstvu in zapletljajem. (...)
Slovenec, 9. oktobra 1908
