Guterresa čaka v OZN zvrhana mera izzivov

Dobra popotnica

Mag. Jure Požgan, asistent na katedri za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede, je pri oceni bodočega generalnega sekretarja previden optimist. »Guterres uživa široko podporo varnostnega sveta. Ta popotnica je zelo dobra. V primerjavi s prejšnjimi generalnimi sekretarji ima kar dobre možnosti, da se bo uspešneje soočal z izzivi OZN,« pravi. Medtem ko so trenutnemu generalnemu sekretarju Ban Ki Moonu številni očitali pomanjkanje vizije in pomanjkanje karizme, ima Guterres po Požganovem mnenju vendarle renome politika, ki lahko uspešno vodi organizacijo.

Članice varnostnega sveta so v nekem pogledu letos pri izbiri res naredile korak naprej. Guterres je namreč sploh prvi nekdanji premier, ki bo prevzel vodenje OZN – doslej so bili to kvečjemu nekdanji zunanji ministri. To pomeni, da se bo na položaj zavihtel z več političnimi in upravljalskimi izkušnjami in z dobrim poznavanjem svetovne organizacije, potem ko je bil deset let visoki komisar za begunce, kar pomeni, da se je že spoprijemal z veliko begunsko krizo, ki globalno ni omejena samo na Sirijo, njegov uspeh pa vsaj, kar zadeva slednjo, ni bil ravno pretiran.

Požgan kot glavne izzive poleg Sirije omenja izpolnjevanje novih trajnostnih ciljev razvoja, še večji izziv bo po njegovem mnenju predstavljala reforma varnostnega sveta. »OZN se že nekaj časa sooča s pomanjkanjem legitimnosti v svetovni javnosti, namreč da ne presega debatnega kluba, v katerem države zgolj razpravljajo o temah, ne pa o reševanju problemov in konstruktivnih pristopih,« pravi. Organizacija se spopada s pomanjkanjem reform. Dejansko je OZN ostala nespremenjena že od svojega nastanka leta 1945. Če želi biti organizacija učinkovita, denimo glede trajnostnega razvoja, potrebuje legitimno podporo svojega članstva: »In tukaj precej šepa. Od leta 2003 naprej OZN ni sposobna zagotavljati temeljnega cilja v kritičnih trenutkih. Pri vprašanjih Libije, posredovanja v Siriji ali Sudanu se je odzivala zelo nerodno. Nekatere države opozarjajo tudi na to, da se odziva zelo selektivno – na nekaterih območjih je posredovala, drugje ni. To pa je odraz zastarele porazdelitve politične moči, ki diskriminira med državami,« ocenjuje Požgan.

Težavna reforma varnostnega sveta

Prav sestava varnostnega sveta je največkrat razlog za neučinkovito spopadanje z varnostnimi izzivi. Ključno vprašanje, s katerim se spopadajo že petnajst let, je, kako reformirati njegovo strukturo, tako da bo ta bolje odražala globalna razmerja moči. »Trenutno so stalne članice varnostnega sveta dve evropski državi (Velika Britanija in Francija), Kitajska, Rusija in ZDA. Če je to slika, ki je dobro odražala svet po drugi svetovni vojni in delno še svet v hladni vojni, zdaj zagotovo več ne odraža aktualne globalne razporeditve moči. Jedrsko orožje ne more biti več razlog, zakaj naj bi bile te države posebne in prve med enakimi.

Določene celine v varnostnem svetu sploh niso zastopane – Južna Amerika, Afrika in Oceanija nimajo stalnega članstva. Čezmerna zastopanost Evrope kaže na to, da je to zelo evropocentrična organizacija, ki kaže privilegiranost zahodnega sveta nad vzhodnim,« pravi Požgan. A vsakršno reformo bodo morale potrditi stalne članice varnostnega sveta. Guterres kot glavni obraz oziroma osrednji upravljalec organizacije pa lahko spodbuja države članice, da se bo reforma dejansko zgodila.

Prva naloga: mirovna diplomacija

O tem, kako si svoje prednostne naloge predstavlja sam Guterres, je mogoče sklepati iz njegove predstavitve v generalni skupščini in intervjujih pred imenovanjem. »Potrebujemo okrepitev mirovne diplomacije,« je julija odgovoril na vprašanje revije Time o tem, katera je prva in prednostna naloga generalnega sekretarja, če naj bo OZN učinkovitejša. »Mednarodna skupnost porabi bistveno več časa in naporov za upravljanje kriz namesto za njihovo preprečevanje. Slednje pa bi moralo imeti prednost v vsem, kar počnemo. To pa pomeni, da potrebujemo velikanski kulturni preobrat,« je rekel Guterres in dodal kanček previdnosti z besedami, da OZN ne more in ne sme nadomestiti držav članic. »Lahko stori le tisto, za kar dobi mandat.« V predstavitvi kandidature je Guterres med veliki izzivi naštel naraščanje neenakosti, terorizem, organizirani kriminal in podnebne spremembe, kjer je morda svoj največji uspeh dosegel odhajajoči generalni sekretar Ban Ki Moon s prispevkom k sklenitvi globalnega sporazuma lani v Parizu.

Želim se igrati z žogo

Podobno kot pri vsakem poklicu, sploh če je na očeh javnosti in zahteva veliko skupinskega dela, je uspeh odvisen tudi od značaja oziroma osebnih lastnosti. Guterres velja za zagnanega in po potrebi neposrednega politika. Pa tudi za dobrega menedžerja, ki je kot visoki komisar za begunce znatno znižal stroške urada. Na vprašanje, zakaj se sploh poteguje za položaj, pa je odgovoril: »Sem katolik, moja motivacija temelji na razmišljanju neke zgodbe iz evangelija, ki govori o talentih. Čutim, da je moja dolžnost, da uporabim vse svoje sposobnosti za ukvarjanje s kriznimi vprašanji.«

A vendarle so želje in namere lahko hitro drugačne od resničnih možnosti, sploh na diplomatsko kočljivem in izpostavljenem položaju, kot je generalni sekretar OZN. Ko je Guterresa njegova socialistična stranka novačila, naj bo na letošnjih predsedniških volitvah njen kandidat, je ponudbo zavrnil. »Predsedniki države so kot sodniki, jaz pa se hočem igrati z žogo,« je rekel. Morda bo to odslej lahko počel, toda pred njim je drugačna preizkušnja: kako veliko igrišče si bo v navzkrižju interesov uspel izboriti. Ali kot je dejal direktor za OZN pri organizaciji Human Rights Watch Louis Charbonneau: »Na koncu bodo generalnega sekretarja sodili po njegovi sposobnosti, da se postavi po robu natančno tistim silam, ki so ga izvolile – najsi gre za vprašanja Sirije, Jemna, Južnega Sudana, begunske krize, podnebnih sprememb ali katerega koli drugega problema, ki se mu bo znašel na poti.«