Poročilo Mednarodne agencije za raziskovanje raka (IARC) in italijanskega nacionalnega inštituta za raka ugotavlja, da je naraščajoča epidemija raka ščitnice, ki jo opažajo v nekaterih razvitih državah v zadnjih desetletjih, v velikem deležu posledica pretirane diagnostike te bolezni, saj pri bolnikih odkrivajo tumorje, ki obolelim najverjetneje ne bi povzročali težav oziroma zaradi tega ne bi umrli. Članek o teh ugotovitvah so objavili v reviji New England Journal of Medicine.
V raziskavi so uporabili podatke iz registrov raka za Avstralijo, Dansko, Anglijo, Finsko, Francijo, Italijo, Japonsko, Norveško, Južno Korejo, Škotsko, Švedsko in ZDA.
»Raka ščitnice najpogosteje diagnosticirajo v ZDA, Franciji in Italiji, kjer so v 80. letih prejšnjega stoletja začeli množično uporabljati ultrazvočno diagnostiko. Najbolj opazen zadnji tak primer je Južna Koreja, kjer je nekaj let po tistem, ko so začeli ultrazvok ščitnice množično uporabljati v prizadevanjih za zgodnje odkrivanje raka, rak ščitnice postal najpogostejši diagnosticirani rak pri ženskah. Ocenjujemo, da je kar 90 odstotkov primerov raka ščitnice, ki so ga odkrili med letoma 2003 in 2007, odkritih po nepotrebnem,« je povedal dr. Salvatore Vaccarella, ki je pri IARC vodil raziskavo.
Po nepotrebnem diagnosticiran
V enakem časovnem obdobju delež pretirano diagnosticiranega raka ščitnice pri ženskah v ZDA, Avstraliji, Franciji in Italiji znaša od 70 do 80 odstotkov, na Japonskem, v nordijskih državah, Angliji in na Škotskem pa približno 50 odstotkov.
Podobne vzorce pri pojavnosti raka ščitnice ugotavljajo tudi pri moških, vendar je delež pretirano diagnosticiranih primerov raka pri njih nižji. Ocenjujejo, da je takih primerov v Franciji, Italiji in južni Koreji 70 odstotkov, v Avstraliji in ZDA 45 odstotkov, v drugih preučevanih državah pa manj kot 25 odstotkov.
V preučevani dvanajsterici držav so v zadnjih 20 letih raka ščitnice po nepotrebnem diagnosticirali pri skupno več kot 470.000 ženskah in 90.000 moških, ocenjujejo raziskovalci.
To je posledica povečane zdravstvene pozornosti tej problematiki in uvedbe novih diagnostičnih tehnik, kot je ultrazvok vratu ter pozneje slikanja s CT in magnetno resonanco. S temi diagnostičnimi pripomočki namreč na ščitnici odkrijejo tumorje, ki posamezniku ne povzročajo težav in ne bi povzročili njegove smrti, so pa zelo pogosti pri zdravih ljudeh vseh starosti. Le redki od teh tumorjev so nevarni. So pa zato zelo neugodne posledice zdravljenja teh tumorjev. Pri večini bolnikov namreč operativno v celoti odstranijo ščitnico, sledijo pa lahko tudi drugi postopki zdravljenja, kot je odstranitev bezgavk na vratu in obsevanje – čeprav ni dokazano, da tovrstno zdravljenje izboljša preživetje teh bolnikov, opozarjajo avtorji študije.
Opazovati, ne takoj zdraviti
Izsledki študije tako ne podpirajo uvedbe sistematičnega presejanja za raka ščitnice, torej da bi na diagnostiko morebitne bolezni vabili tudi ljudi, ki s ščitnico nimajo težav. Če pa tumorje na ščitnici že odkrijejo in presodijo, da za bolnika ne bodo nevarni, strokovnjaki IARC svetujejo, da je potrebno skrbno spremljanje bolnika in ne takojšnje zdravljenje.
Tako velik porast po nepotrebnem diagnosticiranega in zdravljenega raka ščitnice po mnenju dr. Christopherja Wilda, direktorja IARC, v mnogih razvitih državah že postaja resen javnozdravstveni problem, pri čemer je skrb zbujajoče tudi, da po enaki poti stopajo mnoge srednje in manj razvite države. Zato nujno potrebujemo več raziskav, da bi ovrednotili najboljše pristope reševanja problema epidemije raka ščitnice in čim bolj zmanjšali nepotrebne zdravstvene posledice za bolnike. lo