Če se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja, pred uvedbo ultrazvočne diagnostike ščitnice, število bolnikov z rakom ščitnice gibalo okoli 60 na leto, danes na Onkološkem inštitutu Ljubljana zaradi tega raka zdravijo že 160 bolnikov na leto.

»Z uporabo UZ se pojavnost tega raka povečuje, a pri nas to ni skrb zbujajoče, kot je na primer v Južni Koreji,« meni kirurg na Onkološkem inštitutu (OI) prof. dr. Nikola Bešić, ki operira raka ščitnice. V Koreji namreč na ultrazvočno preiskavo vabijo vse ljudi, torej tudi tiste, ki težav s ščitnico nimajo. »Ultrazvok zazna spremembe na ščitnici, ko so velike le nekaj milimetrov in biološko nepomembne,« opozarja. Pri nas sistematičnega pregledovanja ščitnice ne izvajajo, pač pa diagnostiko opravijo pri ljudeh, ki imajo s ščitnico težave.

Dobra prognoza

Rak ščitnice je zelo pogost rak. Ko so za neko raziskavo na Finskem obducirali umrle zaradi drugih vzrokov, so tega raka našli pri kar tretjini umrlih, a ta ni ogrožal njihovega življenja. Majhni raki, kot je papilarni mikrokarcinom ščitnice, ki je velik 10 milimetrov ali manj, namreč niso ogrožajoči – med operiranimi bolniki z rakom ščitnice je v Sloveniji takih več kot polovica.

Raka ščitnice znajo po tem, kako ogrožajoč je za pacienta, ločiti s tem, ko opredelijo histološki tip in razširjenost bolezni, pojasnjuje Nikola Bešić. Glede na histološki tip poznamo štiri kategorije rakov ščitnice (papilarni, folikularni, medularni in anaplastični) in 20 podtipov. V večini primerov za določitev tipa raka zadošča odvzem celic tumorja s tankoigelno punkcijo, pri folikularnih tumorjih pa je za določitev diagnoze treba odstraniti vsaj pol ščitnice. Ker gre za različno agresivne podvrste raka, je tovrstno diagnostiko absolutno treba opraviti, meni Bešić.

V Sloveniji pet let po diagnozi rak ščitnice živi še 96 odstotkov bolnic, kar pomeni, da je preživetje odlično; pri moških so rezultati z 91 odstotki nekoliko slabši, a še vedno med raki z najboljšim preživetjem. »Ne gre toliko za to, da je zdravljenje zelo učinkovito, bolj gre za to, da je rak ščitnice v večini primerov 'prijazna' bolezen, prognoza je dobra in velika večina bolnikov se povsem pozdravi,« pojasnjuje zdravnik. Nekaj bolnikov pa ima žal nevaren tip raka.

Zdravljenje

Zdravljenje je treba prilagoditi nevarnosti tumorja. Ščitnico najprej kirurško odstranijo; kadar gre za mikrokarcinom, odstranijo pol ščitnice, pri večjih tumorjih pa v celoti. Rak ščitnice rad zaseva v področne bezgavke, zato je pomembno, da operira izkušen kirurg, ki ve, koliko bezgavk na vratu je treba odstraniti.

Če je rak bolj agresiven, dodajo še zdravljenje z radioaktivnim jodom, ki obseva zdravi del ščitnice in morebitne zasevke. »Radioaktivni jod deluje kot biološko zdravilo: tudi če ima bolnik s papilarnim rakom ščitnice oddaljene zasevke, jih lahko z radioaktivnim jodom povsem pozdravimo,« razloži zdravnik. Bolniki redko potrebujejo zdravljenje z radioterapevtskim obsevanjem, kemoterapijo ali biološkimi zdravili in je takih deset do 15 na leto.

Po zdravljenju morajo bolniki jemati ščitnične hormone, sicer pa živijo običajno življenje in hodijo na letne kontrole na OI ali k svojemu družinskemu zdravniku.

Opazovati ali zdraviti?

Od 160 zdravljenih bolnikov ima 100 bolnikov tako obliko raka, ki jih ne bi ogrožal, ocenjuje Bešić. Ali ti bolniki torej zdravljenja ne potrebujejo in bi jih bilo treba zgolj skrbno spremljati? Težava je doživljanje rakave bolezni v našem okolju, razloži kirurg.

»Zdravniki so zaznali, da je pri pacientu nekaj narobe, in speljali diagnostiko. V našem okolju želijo bolniki, ko izvedo, da imajo raka, da se bolezen odstrani. V naravi zahodnega človeka je, da želi biti 100-odstoten, torej tudi prepričan o tem, da bolezni nima,« razlaga. Tudi onkologi bolnikom svetujejo operacijo, saj se z operativno odstranitvijo rakavega tkiva lahko tudi podrobneje preuči, za kateri podtip raka gre. »Če pride bolnik s pet milimetrov velikim tumorjem, ga bom nagovarjal, da lahko hodi na opazovanje, a pri nas se ljudje bojijo že besede rak, kaj šele da bi s to boleznijo živeli, če se jo lahko odstrani. Če namreč bolniku odstranimo ščitnico, nima več raka, kar lahko z radioaktivnim jodom ali kontrolo tumorskega označevalca tiroglobulina v krvi kadar koli dokažemo. Večina bolnikov si tega zelo želi, da niso v skrbeh za svoje zdravje,« zdravnik razloži pogled bolnikov.

Japonci najprej opazujejo

Na drugem delu sveta je praksa drugačna. »Moj japonski kolega mikrokarcinomov ščitnice ne operira, ampak bolnike spremlja z ultrazvokom. Opazil je, da se pri 92 odstotkih bolnikov karcinom v desetih letih ni povečal. Vendar je tak pristop tamkajšnjim ljudem morda bliže kot zahodnjakom,« razmišlja Bešić.

Tudi sicer se na Japonskem zdravljenja raka ščitnice lotevajo drugače: ker niso naklonjeni uporabi radioaktivnega joda, so raje uporabljali kirurške metode zdravljenja, pri čemer so bolj radikalno kot na zahodu odstranili bezgavke na vratu, manj pa ščitnico v celoti. Njihove nedavno objavljene študije so pokazale, da najpogostejši, papilarni rak ščitnice, tudi če je velik in niso prisotni obsežni zasevki v bezgavkah oziroma oddaljenih organih, ne ogroža življenja. Po Bešićevih besedah tudi zahodna medicina sprejema te ugotovitve in se lahko zdravniki odločijo za manj obsežen kirurški poseg brez zdravljenja z radioaktivnim jodom. V tem smislu je tudi ameriško združenje za tirologijo v zadnjih smernicah priporočilo, da je treba bolnike z manj ogrožajočim rakom tudi zdraviti manj agresivno. Bolnikom, ki nimajo nevarnega raka, po novih priporočilih ni več treba jemati večjih odmerkov ščitničnih hormonov od običajnih, s katerimi pri nevarnejših rakih preprečijo ponovitev bolezni.

»Upam, da čez desetletje ali dva tudi v Evropi ne bomo več operirali majhnih rakov ščitnice,« je sklenil Nikola Bešić.