Zaposleni pri Alstomu v francoskem mestecu Belfort so lahko zadovoljni, saj bo vlada z nakupom 15 hitrih vlakov TGV rešila tovarno in njihovih 450 delovnih mest. Vsa preostala Francija pa se nad vladnim posredovanjem zgraža. Celo komunistični dnevnik L’Humanité graja reševanje tovarne vlakov »na horuk, brez vladne strategije«, z improvizacijo, in se sprašuje, ali bodo obljube delavcem veljale tudi po predsedniških in parlamentarnih volitvah leta 2017.

Jospin kot svarilo

Vendarle pa, kot poudarja sredinski dnevnik Le Monde, vladajoči socialisti, še posebej pa predsednik Hollande, sedem mesecev pred volitvami niso pozabili, kaj se je zgodilo z njihovim zelo uspešnim in sposobnim premierjem Lionelom Jospinom. Leta 2002 ga je namreč na predsedniških volitvah izločil outsider Jean-Marie Le Pen, potem ko je leta 1999 z izjavo »Ni treba vsakič pričakovati pomoči od države« zavrnil vladno pomoč Michelinu, ki je takrat nameraval odpustiti 7500 zaposlenih. Zato sedanji vladajoči socialisti, ki so v nasprotju z Jospinom neuspešni v boju proti brezposelnosti, toliko bolj pazijo na vsako svojo potezo. Alstom je simbolično zelo pomemben, saj so ga Francozi dolgo imeli za svojega industrijskega asa. Prvič jih je sicer razočaral leta 2014, ko je nam znani energetski del, ki pomeni 73 odstotkov Alstoma, kupil ameriški General Electric. Še avgusta letos so francoski mediji slavili, ker je Alstom dobil izjemen posel v ZDA. Vendar so Američani v pogodbi dosegli, da bo celotna proizvodnja 28 hitrih vlakov potekala v ZDA. Septembra pa je lastnik Alstoma sporočil, da namerava do leta 2018 ustaviti proizvodnjo v Belfortu. Socialistična vlada je torej na vsak način hotela ohraniti proizvodnjo vlakov v Belfortu. Odločila se je, da bo za 450 milijonov evrov kupila 15 hitrih vlakov TGV, s čimer bo dala zaposlenim v Belfortu delo do leta 2020. Toda te hitre vlake, namenjene za proge, na katerih je hitrost 320 kilometrov na uro, namerava vlada uporabiti na progi Bordeaux–Marseille, na kateri je maksimalna hitrost 200 kilometrov na uro. To pa ni poceni, saj ne gre samo za to, da je vlak TGV dvakrat dražji od običajnega vlaka, ki bi bil primeren za slabšo progo, ampak je že sama vožnja z vlakom TGV, tudi po slabši progi, za 30 odstotkov dražja kot vožnja z običajnim vlakom. Vse to samo zato, da se delavcem iz Belforta ne bo treba preseliti 200 kilometrov daleč, v kraj Reichshoffen, čemur delavci nasprotujejo predvsem zato, ker imajo skoraj vsi hiše v Belfortu.

Kaj poreče Bruselj?

Ta vladna odločitev je tudi v nasprotju z evropskimi pravili o konkurenci, saj gre za prikrito pomoč države. V bistvu namerava država za ohranjanje zaposlitev v Belfortu za vsakega zaposlenega porabiti milijon evrov. Lahko bi rekli, da so delavci v Belfortu v privilegiranem položaju, ker jim mediji posvečajo veliko pozornost. Slabše pa se piše tisočim, ki so avgusta, ko se je število brezposelnih povečalo za kar 50.000, drugod po Franciji izgubili delo in so samo številke. Ali ne bi bilo na primer bolje 450 milijonov evrov, s katerimi hoče vlada zagotoviti delo 450 zaposlenim v Belfortu, porabiti za izobraževanje 50.000 brezposelnih, da bi lažje našli delo?