Starši si v ločitvenih bitkah za otroke pomagajo tudi z lažnimi prijavami nasilja

Sedanja zakonodaja je ustavno sporna

Možnosti skupnega starševstva kot pravila ministrstvo za delo torej sploh ni upoštevalo, ne glede na to, da nasilnežev med očeti vendarle ni toliko, da ne bi moglo skupno starševstvo postati pravilo. Še zlasti, če bi bilo dokazanim nasilnežem skupno starševstvo že vnaprej onemogočeno. Ko je že kazalo, da bo ureditev v družinskem zakoniku ostala enaka kot doslej, da bo torej skupno starševstvo še naprej ostalo le ena od možnosti, ki jo mora po predlogu in dogovoru matere in očeta potrditi sodišče, je prejšnji mesec nekdanji predsednik ustavnega sodišča Janez Čebulj ocenil, da je sedanja ureditev ustavnopravno sporna.

»Sporazum o skupnem varstvu in vzgoji otrok bi moral biti primarna dolžnost staršev, pri neuspešnem sporazumevanju pa bi morala biti dolžnost sodišča naložiti staršem skupno vzgojo in varstvo otrok. Vendar sodišče nima te dolžnosti, zakon mu ne daje niti možnosti,« je opozoril nekdanji predsednik ustavnega sodišča Janez Čebulj. Po njegovem mnenju je otrokova korist sicer legitimen vzrok za omejitev starševske pravice, vendar mora razloge zanjo določiti zakon.

Čebuljev zapis je očitno dosegel tudi ministrstvo za delo. Andrej Del Fabro, generalni direktor direktorata za družino, nam je namreč včeraj povedal, da bodo njegovo mnenje poskušali upoštevati in doseči, da bi lahko sodišče skupno starševstvo potrdilo tudi v primeru, ko se z njim eden od staršev ne strinja. Seveda, je dodal, pa bi ob tem ostala na prvem mestu korist otroka. V primeru dejanskega nasilja v družini bi torej ta možnost odpadla.

Za skupno starševstvo oz. sostarševstvo se najbolj vneto zavzemajo v Društvu za otroke, očetovstvo in resnico Door. Predsednik društva Iztok Ivančič je prepričan, da je za otroka v primeru ločitve največja korist, če še naprej ohranja uravnotežen kontakt z obema staršema. Društvo predlaga, da ima sodišče v primeru, ko se starša nista sposobna dogovoriti za vzgojo otrok, zakonsko podlago za obvezno udeležbo para »v programu izboljšave medstarševske komunikacije«, torej na nekakšnih terapijah. Otroci bi bili izvzeti iz sodnih postopkov, plačevanje preživnine pa bi nadomestili s skupno starševsko blagajno. Če bo zakon ostal tak kot doslej, bodo po Ivančičevih besedah zahtevali presojo ustavnega sodišča.

Slabe izkušnje

Mnenja stroke o skupnem starševstvu se precej razlikujejo. Darija Kuzmanič Korva, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, pravi, da s skupnim starševstvom nimajo dobrih izkušenj. »Partnerja se za skupno starševstvo velikokrat odločita le zato, da enemu od njiju ni treba plačevati preživnine, kar pa se večinoma izkaže za napačno odločitev. Če se nista mogla sporazumeti prej, se tudi pozneje ne bosta,« pravi Kuzmanič-Korvova.

Do skupnega starševstva so skeptični tudi v odvetniških vrstah. »Razvezni postopek je pogosto vojna med starši, v kateri so dovoljena vsa sredstva. V takih primerih skupno starševstvo sploh ne more priti v poštev,« opozarja odvetnik Boštjan Verstovšek. »Skupno starševstvo temelji na predpostavki, da se starši lahko dogovorijo in dogovarjajo o vseh – bistvenih in nebistvenih – stvareh v zvezi z varstvom in vzgojo otroka ter njegovim preživljanjem. Razumeti bi se morali bolje kot prej, kar je seveda paradoks,« pa dodaja odvetnik David Sluga.

Drugačnega mnenja je Irma Kirin, sodnica z ljubljanskega okrožnega sodišča, ki meni, da bi se s skupnim starševstvom lahko izognili »bitkam« za otroke, zmanjšali možnost konfliktov med starši in poznejšim manipulacijam, pri otrocih pa omilili pretres ob razpadu družine.

Lažne ovadbe zaradi nasilja

Podatki statističnega urada (SURS) kažejo, da je bilo lani v Sloveniji med zakonskimi pari z otroki nekaj več kot 1200 ločitev, od tega pa so sodišča skupno starševstvo odobrila v le 15 odstotkih primerov (leta 2005 je bilo takih 11 odstotkov). Pri drugih ločitvah pa so bili otroci kar v 90 odstotkih primerov dodeljeni materi.

Medtem ko Darija Kuzmanič Korva zagotavlja, da na centrih za socialno delo med partnerjema ne delajo razlik in da je za tako neuravnoteženo razmerje krivo pomanjkanje interesa očetov za vzgojo otrok, pa je Verstovšek prepričan, da je to posledica »feminizacije« celotnega sistema, pogosto pa tudi zlorab. Najpreprostejši način, kako dobiti polno skrbništvo, ob tem pa preprečiti vsak nadaljnji stik med očetom in otrokom, je po njegovih besedah kazenska ovadba zoper očeta zaradi domnevnih spolnih zlorab ali družinskega nasilja, ki jo po Verstovškovih besedah materam svetujejo celo nekateri odvetniki. »Čeprav so v večini primerov takšne ovadbe lažne, pa matere za to nikoli ne odgovarjajo,« opozarja Vertovšek, ki ne more razumeti, zakaj sodišča takšnih sistematskih zlorab ne preprečijo in ne sankcionirajo. »Če bi sodišča neodgovorne matere poslala v zapor, otroka pa dodelila očetu ali dala v rejo, bi bilo tega hitro konec,« je prepričan Verstovšek.

Da dejansko prihaja do lažnih ovadb, potrjuje tudi sodnica Irma Kirin. »Takšne zlorabe prihajajo v valovih, njihovo število je recimo naraslo po sprejetju zakona o preprečevanju nasilja v družini,« ugotavlja Kirinova. Toni Klančnik, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto na generalni policijski upravi, pa pravi, da so na policiji v zadnjih 23 letih obravnavali in dokazali le eno lažno prijavo. »Če je tega res tako veliko, bi pričakovali, da bodo sodišča o tem obvestila pristojne organe,« je povedal Klančnik.