Lani je devetdesetletnico z izdajo pesniške zbirke praznoval Ciril Zlobec, letos je podobno storil prvak med slovenskimi literarnimi zgodovinarji in teoretiki Boris Paternu. Med mladimi obrazi študentov in nekaterimi najuglednejšimi slovenisti, ki so se včeraj ob izidu njegovega dela Premisleki o književnosti in jeziku zbrali v Konzorciju, se je nekdanji profesor na ljubljanski slovenistiki, ki je že leta 1981 prejel nagrado Borisa Kidriča za izjemne dosežke v znanosti, leta 1985 pa je bil imenovan za rednega člana SAZU, kot je rekel, počutil vsaj dvajset let mlajšega.
Paternu je, kot je povedal urednik knjige Tine Logar, z vpeljevanjem novih metod pomembno prispeval k razvoju slovenske literarne vede; njegove znanstvene raziskave segajo od obdobja protestantizma in baroka do ekspresionizma in postmodernizma, več se je ukvarjal s prozo in poezijo kot z dramatiko, še danes pa velja za našega največjega poznavalca Prešerna. »Želim si le, da bi lahko čim dlje delal, torej bil čim dlje mlad in čim bolj mlad umrl,« se je na začetku pošalil z obiskovalci.
Premalo poglobljenega branja
Da je njegova misel bistra in ostra kot v najbolj aktivnih raziskovalnih letih, dokazuje tudi z zadnjo knjigo, v kateri je zbrana vrsta njegovih novejših raziskovalnih študij, nekaterih posamično že objavljenih v znanstvenem ali časopisnem formatu, drugih nemara zgolj posredovanih v javnost s kakšnim javnim nastopom ob različnih kulturnih priložnostih. V njih se med drugim osredinja na področje sodobne slovenske književnosti; lotil se je Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja, Tomaža Šalamuna in Vladimirja Kavčiča, pa tudi literatov s Tržaškega in Koroškega.
»Literarna veda k današnjemu času prispeva tako, da literaturi pomaga živeti, ne pa umirati,« poudarja Paternu, ki je prepričan, da je vloga literarne znanosti, da intenzivira različne pomene in doživljaje ob branju književnosti. Kritičen je do današnjika, v katerem besedila le še preletavamo, ne posvečamo pa se dovolj poglobljenemu branju, saj brez natančnih bralcev ni niti dobrih piscev slovenščine. »Stvarem je nedorasla tudi slovenska pedagogika, ki še ni povsem sprejela, da v šolah ni dovolj zgolj poučevati literarnozgodovinskih dejstev, temveč je treba spodbujati iznajdljivost branja in bralno kulturo,« dodaja.
Shema vztrajanja
Nobena Paternujeva knjiga ni brez omembe Franceta Prešerna, ki nam največkrat služi predvsem za mobilizacijo Slovencev ob kulturnih praznikih. »Nemara je mit o Prešernu edini, ob katerem se naš raztrgani svet še ni skregal, vsi ga častimo, a le malokdo ga interpretira skozi njegovo sociološko, socialno in eksistencialno vertikalo. Ta kljub brezupu in resignaciji vedno temelji na osebnem, ne pa na religioznem vztrajanju pri življenju in pisanju,« pravi profesor, ki se spomni tudi Vidmarja; ta je trdil, da vsak avtor v sebi nosi shemo svojega naroda, temeljna slovenska shema pa je torej po Paternujevem mnenju vztrajanje.
A že Tomaž Šalamun je bil avtor, ki je s tradicijo prelomil tako, da ni zavzel položaja resignacije, temveč igre; tako je kultno zbirko Poker že leta 1966 ob burnih odzivih javnosti podprl Paternu. Šalamun je po njegovem mnenju s svojim nastopom zabrisal ideološke vezi z zgodovino, s svojo radoživostjo pa ni zgolj navdušil Američanov, temveč je napovedal tudi izgon žalosti iz slovenske poezije.
Amputacija rezijanščine
Z nič manj angažmaja se Paternu v novi knjigi ne posveča iskanju odgovorov na žgoča jezikovna vprašanja, povezana recimo s položajem rezijanščine v sodobni Evropi. Skrbi ga manipulacija s tem narečjem, ki se vse bolj razvija v umetniški jezik, amputacijo rezijanščine od slovenščine pa vidi kot velik politični problem.
Dotakne se tudi vloge slovenščine na univerzi in v znanosti ter njene morebitne podrejenosti angleščini. Paternu meni, da ima vsak slovenski državljan pravico govoriti, misliti in pisati slovensko na vseh stopnjah izobrazbe: »Jezika ne smemo iztrgati iz višjega diskurza, sicer bo postal provincialen jezik, sicer ga bomo odtrgali od Evrope.« A opozorilo sklene z mislijo, da je histerija v zvezi z izginjanjem slovenščine odveč, moramo se le naučiti poiskati pravo razmerje z angleščino.
