Z novim slovenskim spomenikom pa naj bi bila omogočena pieteta do vseh državljanov Slovenije, ki so umrli med drugo svetovno vojno (v borbah ali kar tako?). Predlagana oblika spomenika naj bi bila »metafora za enotnost v dvojnosti«, kar se nanaša na dve med seboj vojskujoči se strani državljanov v Sloveniji med drugo svetovno vojno, v borbah, ki predstavljajo bratomorno vojno, enostransko v korist tretjega (vseh okupatorjev na teritoriju Slovenije).
Spomenik bo nosil verze Otona Župančiča: »Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt.«
Ob vsem znanem se ni možno sprijazniti z mislijo, da so se vojskujoči na obeh straneh »borili za domovino«. Eni so se bolj za »socialni status« kapitalistične ureditve, kar so brez sramu tudi oznanjali, tudi z izgovorom na vero, kar je katoliška cerkev podpirala. Težko si drugače razložimo, zakaj naj bi sodelovali z okupatorjem ter v njegovem imenu in z njegovimi materialnimi sredstvi vodili borbe.
S takim spoznanjem se ne da brez grenkega priokusa sprejeti pietetnega napisa: »Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt«. Očitno domovina za obe vojskujoči se strani ni bila »ena«, saj »okupirana« domovina ni več ta, ki jo je treba braniti pred lastnimi ljudmi, pod vodstvom okupatorja. Zato je napis neustrezen.
Še vedno pa nam bo očitno manjkal spomenik »narodnemu junaku«, ki bo nedvoumno poveličeval in slavil vse uporne može in žene, ki so branili narodnostne vrednote pred potujčevalci, skozi celotno zgodovino slovenskega naroda.
Martina Lipnik, Ljubljana