A ne izgubimo upanja, novi zakoni že nestrpno čakajo v vladni proceduri. Trenutno recimo zakon o voznikih, zakon o centralnem kreditnem registru, zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, zakon o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike in še okoli devetdeset sprememb ali dopolnitev očitno že zastarelih zakonov, ki jim bo sledil vladni blagoslov. Večina od njih najbrž ne bo bistveno spremenila vašega življenja. Vendar pozor, že prihodnje leto naj bi na ministrstvu za infrastrukturo spremenili še dva zakona – v zakon o cestah bodo vključili definicijo skupnega prometnega prostora, v zakon o pravilih cestnega prometa pa pravila, ki veljajo na teh površinah. Končno!
Po dopolnitvah teh dveh zakonov bo najbrž postalo jasno, kako varno prečkati Slovensko cesto, ne da bi te zbil avtobus ali do smrti povozil kolesar. Občina je na Slovenski cesti pred približno enim letom spremenila prometni režim in po zgledu iz tujine uvedla zdaj že zloglasni skupni prometni prostor, ki je na udaru po vsaki še najmanjši prometni nesreči. To je namreč prostor brez strogo ločenih prometnih pasov, semaforjev, prehodov, prometnih znakov, površin za avtobuse, pešce, kolesarje, sprehajalce psov, rolarje, rolkarje in druge. V takem prostoru voznik avtobusa maha babici, naj le prečka cesto, kolesarji vozijo sem ter tja, malo med avtobusi, malo med pešci, ki zdaj niti ne morejo zaiti na kolesarsko stezo, ker je pač ni... Zakaj bi torej potrebovali semaforje, kolesarske steze, pločnike in prehode za pešce, če bi se lahko pač vedli po pameti? In zakaj zdaj nujno potrebujemo zakon, ki bo za nazaj definiral, kaj je skupni prometni prostor in kako naj se v njem vedemo? Zgolj zato, da bodo policisti vedeli, komu napisati kazen?
Če bo kdo na Slovenski cesti nekoč umrl, ne bo umrl, ker v zakonu nismo natančno definirali, kaj je skupni prometni prostor. Ne bo umrl, ker v zakon nismo zapisali pravil, kako varno prečkati cesto. Umrl bo zato, ker je imel neznansko nesrečo, ker se je vedel izjemno nepazljivo in ker tudi na drugi strani ni bilo nikogar, ki bi lahko njegovo napako preprečil. Skupni prometni prostor gor ali dol. Navsezadnje smo smrtne nesreče v Ljubljani imeli tudi že na semaforiziranih prehodih za pešce, kjer je težko reči, da pravila niso vsem kristalno jasna.
Sicer naj vam izdam skrivnost – na Slovenski cesti je več ljudi umrlo zaradi onesnaženosti zraka, kot jih bo kadar koli zaradi skupnega prometnega prostora. Po zadnjih raziskavah onesnaženost zraka s prašnimi delci življenjsko dobo prebivalcev ob prometnih cestah skrajša za tri leta, prebivalcev v mestih za eno in pol do dve leti, v povprečju na ravni celotne države pa za dobro leto. To je recimo vprašanje, s katerim bi se morala država prvenstveno soočiti. Po možnosti ne z zakonom.
