Dokaz, da se ljutomersko-ormoške trte rade razvajajo na soncu, je bil nedvomno prejšnji teden, ko je prijetnih 25 stopinj poznega septembrskega sonca prijetno osvetljevalo in grelo gričevnate vinograde ob jeruzalemski vinski cesti. V Ivanjkovcih pri zidanici Malek, nad katero bdi slovenska vinska družba Puklavec in prijatelji (Puklavec& Friends) Jeruzalem-Ormož, je bilo vse pripravljeno za slavje ob prvi trgatvi v na novo zasajenem vinogradu, v katerem se bohotijo trte šipona, ki v teh koncih veljajo za kraljevo sorto.
Tistega dne je bilo vse v znamenju sonca in rumene barve. Tudi uslužbenci največje slovenske vinarije, ki v bližnji in daljni svet razpošljejo okrog 6 milijonov steklenic ustekleničenega grozdja na leto, so bili oblečeni v rumeno. Slamniki z rumenim trakom, majice in predpasniki, na katerih so se sončili napisi »Pridne roke, ki ustvarjajo šampionska vina« in »Moja prva trgatev« so kot kanarčkaste mravljice krožili med ljudmi, ki so si prišli ogledat prvo šiponovo trgatev na idilično posest. Goste so razvajali z vini iz kleti Puklavčevih. Seveda je bilo tudi hrane, kot je v teh koncih v navadi, v izobilju. Za vinsko uverturo je bila na sporedu penina rose, nato paleta domače konjenice, seveda s šiponom v glavni vlogi. Pravzaprav so bili povabljeni gostje prostovoljna delovna sila. Niti ne sezonska, ampak posebna VIP, kot je v beli srajci za mikrofonom razložil uradni napovedovalec Boštjan Romih, ki je ob Nuši Derenda ter lokalnem duetu Ritem, sestavljenem iz harmonike in pumpardona ter nekaj plesalcev, oblečenih v narodne noše, skrbel za takt ter vzpodbudo ob nabiranju prve letine šipona iz ljutomerskega gričevja. Vsak gost ali ekipa je morala natrgati zabojček grozdja s svoje trte, ki jo je krasila kovinska tablica, kot pri posvojenih živalih in na podobnih altruističnih prireditvah.
Prijatelji in prijatelji
S pesmijo Andreja Šifrerja »Za prijatelje« je Nuša Derenda odprla prireditev v čast prvi trgatvi in šiponu, ki so ga čislali že v Napoleonovih časih kot vino »si bon«; od tod tudi izvira ime šipon. Sledil je venček zimzelenih, pa nekaj evrovizijskih uspešnic pa seveda veliko kroženja, fotografiranja z rumenimi majicami in vinsko kraljico Saro Stadler, ki je bila nedvomno najbolj zaželena za fotografiranje v dvoje ali skupinsko. Preden se je množica obiralcev s škarjami zapodila med trte, je bilo še nekaj nagovorov. Najprej družina in glavni v podjetju Puklavec in prijatelji, nekaj je bilo še politike vmes, nato pa je Boštjan Romih s pripombo, da v življenju še ni bil tako nervozen, niti takrat ne, ko je moral prerezati popkovino svojih otrok, dal znak, da se četica kakšnih petdesetih ali celo nekaj več rumenih predpasnikov ob ritmu dueta Ritem lahko zapodi med trte. Čeprav naj bi bila trgatev obogatena s pripadniki slovenske estrade, je bilo VIP gostov, če odmislimo Boštjana Romiha in Nušo Derenda, bolj malo. Poleg zbrane družine Puklavec so bili največje zvezde trgatve nedvomno nekdanji napadalec nogometne reprezentance Sašo Udovič, ki je na trgatev prišel s prijatelji, in pa župana Ormoža Alojz Sok in Razkrižja Stanko Ivanušič, ki je trgatev vzel tako resno, da je prišel kar v trenerki, nato pa se je šel domov preobleč, ker je imel v mestni hiši sprejem.
Kot so povedali vinarji, bo šipon 2016, ki so ga trgale pridne roke, dozorel čez pol leta, preden ga ustekleničijo, pa bo nekaj časa počival v lesenem sodu. Po opravljenem delu je bila seveda malica. Veliko malice, ob neomejenem degustiranju Puklavčevih vin ter prepevanju pesmi, kot so »Kol'kor kapljic, tol'ko let,« ki je zvenela kot himna, saj je med petjem, tako kot pri državni himni, večina trgačev vstala. Pred degustacijo arhivskih primerkov, ki je bila v kleti zidanice Malek, je zazvenel še glasbeni kralj vseh slovenskih vinogradov, Lojze Slak. Prva trgatev je torej uspela. Kako tudi ne bi, ob vseh pridnih rokah. No, na koncu so kljub vsemu trgatev dokončali traktor in tuje govoreči najeti delavci. 700 kilogramov grozdja, kolikor so ga napovedali, pa so stisnili v mošt. In če bo šlo vse prav, bo tako, kot je leta 1844 v najstarejši vinogradniški knjigi v slovenščini o šiponu zapisal Matija Vertovec: »Redek je svet, ki mu je prav, pa tudi toplo mu je malo kje zadosti. Srečen je kraj, ki je zanj! Iz njega trte je najžlahtnejšo štajersko kapljico dobiti...«
