Kapus, kot se glasi staro slovensko ime za zelje, so prvi pridelovali stari Grki in Rimljani, saj gre – morda presenetljivo – za sredozemsko rastlino. Dognanje, da je zelje mogoče jesti tudi v skisani obliki, je pred stoletji tako rekoč »v pantih zamajalo« svet, kot bi dejal Milan Dekleva. Pomorščaki, ki so odkrivali naš planet, so pred tem odkritjem na dolgih plovbah okoli sveta namreč bolehali in celo umirali zaradi pomanjkanja vitaminov, naposled pa so v podpalubje natovorili sode s kislim zeljem in tegob je bilo konec. Kdo ve kako dolgo bi trajalo, da bi Evropejci odkrili Ameriko, če ne bi bilo zelja. Zgodovina bi se gotovo pisala povsem drugače. Navsezadnje je kislo zelje ne le pri nas, ampak tudi pri Nemcih nepogrešljiva priloga k pečenici in druga svetovna vojna morda sploh ne bi izbruhnila, če… Pustimo to. Zeljne glave, ki jih kmetje v teh dneh odvažajo s polj, so kljub bogastvu vitaminov, mineralov in prijetnemu okusu nekdaj veljale za revno jed, nekakšno pojedino za reveže. Morda je zelje na bolje obloženih mizah ravno zato še danes zapostavljeno, čeprav marsikdo že vedo, da z njim nastanejo tudi vrhunske specialitete.

zelje zeljne jedi solata zavitek zeljna juha narastek