Danilo Švara se je v svojih poznih Istrskih plesih povrnil k idiomu istrske glasbe (lestvice) in ustvaril obrtniško prečiščeno kompozicijo, ki skuša nanizati tri plesna razpoloženja. Bolj je vprašljivo, koliko se takšen izčiščeni pozni folklorizem lahko vzdigne nad kompozicijsko umetelnost, pri čemer lahko da največ odgovora izvedba. Dirigent Philipp von Steinaecker se je dela lotil z vso resnostjo, glasbenike je navdušil za istrsko »domače« muziciranje, a globlje v atmosfersko razmerje med stavki ni posegal.

Richard Strauss je o svojem poznem opusu večkrat šaljivo dejal, da gre predvsem za vaje za »zapestje«, kar v resnici precej velja za Duet-Concertino – po lirično pojoči melodiji solističnega klarineta se skladba raztegne v preigravanje številnih melodičnih meandrov, ki drvijo brez odmora pa tudi kake večje navdahnjenosti, kar ponovno v ospredje potisne glasbenike. Prepričal me je predvsem Massimiliano Miani z liričnim tonom klarineta, ki je napenjal neskončne loke Straussovih melodičnih arabesk in jih skušal osmišljati zdaj z zvočno milino, drugič s pritajeno razposajenostjo, medtem kot je Paolo Calligaris tudi zaradi narave fagota in parta ostajal bolj v ozadju, omejen na nekaj ironičnih posegov; toda zares prava pasivnost je zajela orkester, ki ni izkoristil še nekaj tistih redkih izpostavljenih mest, ampak je ostajal mehko, varno, medlo na udobni distanci.

Dirigent von Steinaecker je v zadnjih letih pripravil nekaj izstopajočih izvedb z našimi filharmoniki, toda imel sem občutek, da mu pozni Prokofjev ni pisan na kožo. Seveda gre za delo zlomljenega skladatelja, ki je po vrnitvi v domovino doživel politični pogrom in se je nato skušal pobrati in tudi nekako prilagoditi dogmatični kritiki. Tako je njegova Sedma simfonija delo, ki se na vse pretege trudi, da bi bilo »razumljivo«, »poslušljivo«, »pozitivno«, in se pri tem odreka skoraj vsakršni glasbeni napetosti, ki je skorajda pogoj za resno simfonično formo. Dirigent kot da se je te pasti zavedal in je izbral nenavadno počasne tempe, s čimer je v ospredje stopila lirična, melodična narava simfonije. Izstopajoče občutljivo je bila modelirana druga tema prvega stavka, ki se ob koncu simfonije zmagoslavno povrne. A vsa druga tematika je zvenela kot nekakšen obris te lirične teme, zato se je pred nami zarisalo zgolj žalostno stanje deprimiranega skladatelja, posrkanega vsakega življenjskega soka. O poživljajoči mladostni energiji starega skladatelja pa ni bilo sledu.