Arhitekti so pri zasnovi stavbe spoštovali zakonitosti specifične vaške gradnje, a ne z dobesednim posnemanjem tradicionalnih motivov, temveč s sodobno interpretacijo le-teh. Kamen je v dnevnem prostoru nadomestil vidni beton, ploščice pa samorazlivni cementni tlak. Osnovno vodilo projekta je bila praktična uporaba, ki je glavna značilnost gradnje v okolici. Ta se kaže v zasnovi racionalnega tlorisa, izbiri avtohtonih naravnih materialov in izvedbi čim preprostejših detajlov.
Lokalni kamen in macesnov les
Dolžina napuščev se prilagaja funkciji posameznega prostora, steklene površine so obrnjene na razglede, fasada pa je debeloslojna, ročno zamazana. Pri gradnji so uporabili lokalni kamen, ves stavbni les in les za pohištvo pa je iz domačega macesna in je le oljen ali voskan. Vsi kovinski elementi so izdelani iz galvaniziranih kovinskih plošč in so avtorsko delo. Žlebovi, ki so le nad vhodi v stavbo, so ohranili tradicionalno, vendar abstrahirano obliko lesenih žlebov. Njihova oblika v obliki črke V se ujema s slemeni hiš stare vasi v ozadju in ledeniško dolino enake oblike v daljavi.
Dobro izkoriščen prostor
Zasnova notranjosti skupaj z izbranimi materiali omogoča sodobno bivanje v sicer tradicionalnem okolju. Tloris hiše je majhen, meri namreč dobrih 100 kvadratnih metrov, vendar je prostor dobro izkoriščen, poleg tega dopušča prilagoditve, če bi jih stanovalci v prihodnosti potrebovali. Dnevna soba na jugovzhodni strani pritličja je s stopniščem povezana s spalnico, ki je od drugih prostorov ločena le z nizom garderobnih omar. Pritličje zahodnega dela tvori ločeno stanovanje, namenjeno oddajanju, ki ga je mogoče spremeniti v primerno spalnico.
Vir: www.archdaily.com
