Sobota je bila idealna za trgatev. Sonce je že hitro raztrgalo jutranje meglice in ogrelo ozračje skorajda do poletnih temperatur. Da bračem med delom ne bi postalo prevroče, je poskrbel veter, ki je zavzeto poganjal klopotce po vsej pokrajini Štajerski.
Na posesti Ducal v Svečini, tik ob zeleni meji z Avstrijo, čudovita jesen ni prinesla sladkih skrbi. V soboto je lahko mladi gospodar Tim Lo Duca skupaj s partnerico Polono in dojenčico Izabelo užival zgolj v lepem vremenu, ne pa tudi v obiranju pridelka. Grozdje jim je najprej zdesetkala pozeba, tisto, kar je preživelo aprilski mraz, pa je poleti stolkla toča. Na šestih hektarjih Ducalovih vinogradov je zato treba grozdje iskati z ostrim očesom izkušenega gobarja.
Iz Posočja v Svečino
»Včeraj smo imeli trgatev na treh parcelah. Če smo lani tam nabrali dobre tri tone grozdja, ga včeraj v gajbicah ni bilo več kot 400 kilogramov,« nam razloži Tolminec, nekdanji poklicni nogometaš, ki zdaj že tretje leto živi v Mariboru in v Svečini piše novo vinsko zgodbo o uspehu.
Kako je mladenič iz Posočja sploh postal vinar na Štajerskem? »Leta 2006 je moj oče Mitja prišel v Maribor, ker so mu tukaj podelili nagrado Slovenske turistične organizacije zlati sejalec za našo Kekčevo domačijo v Trenti. Nekdo mu je tedaj predlagal, da naj gre na izlet v Svečino, ker so tukaj fantastične vinske lege. Zapeljal se je semkaj in odkril to posest, na kateri je tedaj še živela neka stara gospa,« nam je odgovoril Tim.
Izpad letošnjega pridelka bo posest Ducal finančno občutila šele čez nekaj let, v kleti namreč pridelujejo zorjena vina, ta čas denimo prodajajo letnika 2011 in 2012. »Dobro bomo morali premisliti, kako si bomo razporedili zaloge, ki jih že zdaj ni prav veliko, saj je bil tudi letnik 2014 zelo problematičen,« pravi Lo Duca.
S kolajnami okronana čista desetka
Trideset kilometrov južneje, pri Mikuževih v Radizelu, je bilo v soboto povsem drugačno delovno vzdušje. Sončne obronke Pohorja je letos zaobšla naravna nesreča, zaradi višje nadmorske višine tam ni bilo pozebe. Avgusta jih je sicer enkrat oplazila toča, a hujše škode ni povzročila.
Navsezgodaj se je v gorice na Podpohorski vinski cesti zapodilo dvajset bračev, ki so v klet dovažali sladki chardonnay. To je bila pri Mikuževih že deveta trgatev letos, za zadnje branje so pustili viseti rumeni muškat. »To bo čista desetka,« se zareži Gregor Mikuž. »Leto 2016 bo zagotovo nadgradnja letnika 2015, kakovost je super, zrelost je optimalna, kisline in sladkorji so fantastični.«
Zgovornemu vinarju se te dni še dodatno smeji, saj je na največjem ocenjevanju vin na svetu (AWC), ki poteka na Dunaju, letos požel kar sedem medalj, od tega dve zlati, in sicer za rumeni muškat in sauvignon »extrem«. »Takšne nagrade so nam najboljša in najcenejša reklama,« je prepričan Mikuž, ki polni vina pod blagovno znamko M-enostavno dobra vina.
Še bi čakal s trgatvijo
S kakovostjo letine so zelo zadovoljni tudi na ormoškem koncu. Če je večina tamkajšnjih vinarjev že spravila grozdje v klet, se je na posesti Rastka in Vide Tement v Podgorcih trgatev v soboto šele začela. Brači so obrali chardonnay, modri pinot, rumeni muškat in muškat otonel. Grozdje je Tement specljal, drozgo pa je v velikih kadeh mešal družinski prijatelj, mladi Primorec May Kordež.
»Jaz bi sicer še počakal s trgatvijo,« prišepne Rastko Tement. »Ker pa so me vsi v družini že tedne spraševali, zakaj ne beremo, ko pa so sosedje trgatev že skoraj končali, sem zdaj popustil.« S 6000 trt so pobrali približno 2000 kilogramov grozdja. Tako minimalen pridelek ni posledica pozebe ali toče. Mariborčan je pač ekstremist, tako glede minimalne obremenitve trt pa tudi glede kasnosti trgatve, da o samosvojih in nekonvencionalnih kletarskih prijemih, s katerimi ustvarja vina Bartol, niti ne govorimo.
Če na nekaterih kmetijah niso obrali ničesar, drugod pa so kleti polne vina, uradne statistike teh razlik ne razkrivajo. V Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor ocenjujejo, da bo letošnja letina približno 15 odstotkov manjša od dolgoletnega povprečja in približno 40 odstotkov manjša od lanske. Če pozebe ne bi bilo, bi bil letnik fantastičen, tako po količini kot po kakovosti, in bi bil primerljiv z izjemnim letnikom 2011.
»Na srečo je država omogočila kmetom odkup grozdja z Vipavskega, sicer bi bila marsikje katastrofa,« pripomni Tement, ki ima kot enološki in vinogradniški svetovalec dober pregled nad razmerami na Štajerskem. »Številni vinogradniki so sprva menili, da jim ni veliko pozeblo, potem pa je poleti nastala panika, ko so ugotovili, da pridelka ni. Hkrati je zaradi povpraševanja Avstrijcev, ki jih je pozeba še huje prizadela, cena kilograma grozdja poskočila tudi na evro in pol.« Dejansko odkupne cene grozdja pri nas vztrajno rastejo in so letos dosegle povprečne avstrijske cene iz leta 2010.
Na Tementovih trtah so brači v soboto pustili viseti šipon, syrah in cabernet sauvignon. Kdaj bodo to potrgali? »Morda čez tri tedne, odvisno od vremena,« se je namuznil Tement in odhitel v klet.
