Evropska desna kulturna revolucija se je ta konec tedna vrgla v Donavo in mora na ves glas kričati, da bi bilo videti, kot da zna plavati. Voditi bi jo bil moral madžarski ministrski predsednik, ki je iz migrantov naredil osrednjo temo svojega dialoga s preostalo Evropo. Orban je napovedal upor proti politiki evropske komisije, ki je zahtevala razporeditev okrog 160.000 migrantov iz Grčije in Italije med članice Evropske unije. Madžarska bi jih morala sprejeti 1294. Število je za skoraj desetmilijonsko državo zanemarljivo, vendar jih je madžarska vlada postavila v osišče svojega spora z evropskimi institucijami. To je bil šele začetek procesa, ki bi članice EU osvobodil diktata evropske komisije in iz Evropske unije ponovno naredil celino nacionalnih držav.
Orban je v predvolilno kampanjo investiral več sredstev, kot so jih v Veliki Britaniji na obeh straneh porabili za brexit. Mobiliziral je vse kanale državne televizije, vse časopise pod vladno kontrolo, vsa družbena omrežja in vse zasebne medije, ki so odvisni od vlade in z njo živijo v partnerskem odnosu. Vsi so mesece ponujali isto sporočilo. Da je Madžarska otok stabilnosti, ki jo obkroža Evropa v plamenih. Horde tujcev so prišle v Evropo in iz njenih prestolnic naredile nevarna mesta, v katera kristjan ne more stopiti, ne da bi tvegal življenje in premoženje. Vladni ministri so pričali o strašnih izkušnjah, ko so sami v Bruslju ali Parizu stopili za napačen vogal in za las ušli pogubi. Noč in dan so ponavljali posnetke napadov v Parizu, Bruslju in Nici in jih kombinirali s posnetki množic, ki so lani pozimi pešačile čez madžarsko mejo proti Nemčiji. »Niso vsi migranti teroristi, vendar so vsi teroristi migranti,« je bilo osnovno sporočilo politike. Za prepoved prihoda beguncev na madžarsko ozemlje so zahtevali plebiscitarno podporo naroda na referendumu.
Namesto tega je skoraj šestdeset odstotkov Madžarov ostalo doma, 200.000 pa jih je oddalo neveljavne glasovnice. Orban je po razglasitvi rezultatov triumfiral, češ da je 98 odstotkov vseh, ki so šli na volišča, glasovalo za njegov projekt. Vendar to ni moglo preglasiti praznine na voliščih. Z bojkotom so volilci dali vedeti, da so naveličani politike, ki vedno bolj spominja na režim, v katerem so vse poteze vezane na privolitev voditelja. Orban si je osebno prilastil vse najpomembnejše politične, gospodarske in kadrovske odločitve. Likvidiral je vso politično opozicijo, ki je razdrobljena in ne zna zastaviti prepričljivega alternativnega programa.
Državljanom, ki na volitvah nimajo med čim izbirati, je z referendumom dal v roke možnost, da izbirajo med brezpogojno podporo vladni politiki in ignoriranjem silovite zahteve po opredelitvi. Velika večina se je odločila, da jim je vseeno, in je politiki demokratično obrnila hrbet. Orban ostaja provincialni politik, ne pa evropski voditelj.
