Damir Imamović je reden in priljubljen gost slovenskih odrov, in tako je bilo tudi tokrat v Kinu Šiška.
Sevdah so izvajali že Imamovićev oče, dedek Zaim in prateta Đula, naslednica ženske pevske tradicije iz srednje Bosne. Dediču Imamoviću je uspelo vpeti sevdah v 21. stoletje, ga ohraniti in napraviti relevantnega za sodobno mednarodno občinstvo na sledi prenove sevdaha, ki sta jo tlakovali zasedbi Dertum in Mostar Sevdah Reunion. Izmika se tradicionalističnim redukcijam sevdalink v ozke žanrske okvire, predvsem pa nacionalističnim ideologijam in politikam identitete. Čeprav so sevdalinke tipično bosanske, celo muslimanske ljubezenske pesmi, ostajajo skupna dediščina Balkana, ki prek Dunaja in širše vsebuje tudi ščepec germanskih primesi. Najbolj zanimivo in živo izročilo po navadi nastaja na tistih področjih, kjer beležimo stoletno, če ne že tisočletno organsko mešanje kultur. Morda je prav v tem duhu v četrtek vskočil panonski godec Vlado Kreslin. »Pesmi stare pojejo za nas,« opomnita v komadu Vlado i Dado, ki poteka kot dialog dveh na nasprotnih bregovih reke Save.
Koncert s komentarji
Imamovićevo zanimanje ne sega le do poustvarjanja glasbenega izročila, temveč tudi k njegovemu preučevanju, kar se je izrazilo v »pedagoški« formi koncerta. Med komadi je komorno vzdušje ozaljšal z bolj ali manj posrečenimi šalami in omenil to ali ono zanimivost, kar je bilo dobrodošlo. Pri tem velja opozoriti na njegovo knjižico Sevdah: glasbeno potovanje skozi tri stoletja, ki čaka na slovenski prevod. V njej Imamović podrobno popiše razvoj sevdalink in jih umesti v kulturno-zgodovinske tokove južnoslovanske ustne ter popularne kulture. Študijo spremlja bogato slikovno gradivo, ki ilustrira pot sevdalink od žalostinke Hasanaginica, objavljene leta 1774, do gramofonskih plošč jugoslovanske produkcije.
Velja se vprašati, na kakšen način sevdah tematizira ljubezen. Poznamo turško sevdah, ki pomeni ljubezen, in termin sewda, s katerim so v 16. stoletju arabski zdravniki prevedli Galenovo telesno tekočino črni žolč, ki vodi ljudi k meglenemu razpoloženju ali melanholiji. V arabskem sewda korenini tudi razpoloženje saudade, ki ga Portugalci prepoznavajo kot osnovo ljudskega žanra fado.
Ime za sevdalinke, ki izvira iz časa prvih narodnozavednih zbirateljev ustnega izročila, je pojem ženskih ali ljubezenskih pesmi, ki se razlikujejo od junaških ali moških pesmi – dihotomija, ki se danes preizprašuje. Kalupi nesrečnih parov so za sevdah, ki se loteva subtilnejših tem, preozki. »Vsak naj ljubi, kogar želi,« svari kanonska Snijeg pade na behar na voće, ki smo jo slišali tudi v četrtek. Sevdah meri globlje od romantične ljubezni k razumevanju človeka kot bitja, ki ga ljubezen prekriža. Spomnimo se sužnja El Muhameda iz plemena starih Azrov iz Kraj tanana šadrvana – najbolj ponemčene izmed sevdalink. Besedilo je zapisal Heinrich Heine v prvi polovici 19. stoletja, radijskim poslušalcem pa ga je približal psihiater Himzo Polovina. Azre bremeni starodavno prekletstvo: za ljubezen nujno zastavijo svoje življenje, kar pa ni nič drugega kot gosposka pot do nje.