Igrani film Snowden je po mojem mnenju slabši kot dokumentarec Citizenfour, ki smo si ga lahko ogledali pred dvemi leti. Sicer režiser gledalcem res predstavi širšo sliko in ozadje tega digitalnega aktivista, a se hkrati zateka k pretirani dramatizaciji, ki uničuje že tako šokantno zgodbo. Gledalec, ki je spremljal medijska poročila o Snowdnovih razkritjih in ki redno prebira kolumna »Boj na usmerjevalniku«, lahko ob filmu samo prikimava.
Po ogledu filma je bilo več prijateljev in znancev šokiranih. V filmu namreč agent ameriške obveščevalne službe CIA glavnemu junaku razloži, da ameriška vlada s pomočjo posebnih programov lahko vdira v računalnike povsod po svetu, prižiga in ugaša kamere na prenosnikih ter tako prisluškuje posameznim uporabnikom. Snowden se tega dejstva v filmu zave med spolnim odnosom v najbolj intimnem od najbolj intimnih prostorov na svetu, ko vanj poleg filmske kamere zre še oko kamere na prenosniku.
Čeprav so informacije o možnosti vdiranja v kamere na prenosnikih v splošno javnosti prišle že pred več kot petimi leti in čeprav kamere veljajo za enega najbolj nevarnih sistemov, v katere nepridipravi vdrejo največkrat, je v družbi spektakla ena od najbolj učinkovitih metod informiranja očitno res še več spektakla.
A pri tem pridemo do zanimivega vprašanja – če je obramba pred spektaklom še več spektakla, lahko sploh pridemo do ultimativne obrambe naše zasebnosti? Bomo prisiljeni v konstantno učenje z elektrošoki, kjer bomo vsakič znova zahtevali višjo voltažo, da se nas bo kaj prijelo? In kako se bo to kurjenje možganov končalo? S prežganimi sinapsami?
Seveda obstaja tudi bolj progresivna metoda. Namesto srebrne krogle, ki bo naenkrat rešila vse naše težave, bi se morali zavedati svoje partikularne vloge in vloge ostalih struktur v naši družbi. Pozivi po usklajenemu delovanju in zaščiti komunikacijske zasebnosti pa bi morali biti glasnejši od zvoka selotejpa, ki ga lepite čez lečo vaše kamere.
