Slovenci smo majhen narod, ki nikoli ni imel svojih nacionalnih vladarjev (karantanski knezi so vladali na drugi strani Karavank). Zato pa imamo že 180 let v frančiškanskem samostanu Kostanjevica v Novi Gorici grob Karla X. (1757–1836), zadnjega kralja iz dinastije Burbonov, ki je Franciji vladala od konca 16. stoletja. V zadnjem času iz Francije – tokrat iz nekega francoskega združenja zgodovinarjev, rojalistov in potomcev Burbonov, ki se nameravajo obrniti na slovensko veleposlaništvo v Parizu – spet prihajajo zahteve, da bi njegove posmrtne ostanke iz Nove Gorice preselili v baziliko Saint-Denis, v predmestje Pariza, kjer so pokopani vsi drugi francoski kralji od 11. stoletja.
»Že predsednik François Mitterrand se je v 80. letih s tako zahtevo obrnil na takratne jugoslovanske oblasti. Potem iz vsega ni bilo nič,« je za Dnevnik povedal dr. Renato Podbersič, zgodovinar iz Nove Gorice. Novogoriški župan Matej Arčon pa meni, da moramo spoštovati osebno željo francoskega kralja: »Karel X. si je želel biti pokopan v frančiškanskem samostanu Kostanjevica, ki stoji v prelepem okolju v Novi Gorici, in tako naj tudi bo. Grobnica Burbonov ima za Novo Gorico velik pomen in vsako leto pritegne veliko turistov.«
Prvič beži leta 1789
Kdo je bil Karel X.? Najprej je bil samo grof d'Artois, ki ga je leta 1793 močno zaznamovala tragična smrt starejšega brata Ludvika XVI. in svakinje Marije Antoanete, s katero si je bil pred revolucijo zelo blizu, menda celo preveč, vsekakor je pred revolucijo kot ona zapravljal milijone in se zadolževal. Grof d'Artois je sicer zbežal v tujino že dva dni po padcu Bastilje (14. julij 1789), torej dan po kapitulaciji kralja Ludvika XVI. pred vstajo pariškega ljudstva, ki je podprlo upor predstavnikov tretjega stanu (»nacionalne skupščine«). Tako je že tedaj, ko se je večina plemstva še uklonila revoluciji, pokazal, da je zelo konservativen in reakcionaren. A sprva zmerna revolucija se je kmalu radikalizirala, Ludvik XVI. je postal ujetnik pariškega ljudstva, leta 1793 so ga obglavili z giljotino, malo pozneje tudi Marijo Antoaneto. Grof d'Artois, ki ga dr. Podbersič opisuje kot »nerazgledanega, povprečnega in površnega«, pa je vse do padca Napoleona v letih 1814/1815 živel večinoma v Londonu s svojo ljubico Louise de Polastron.
Na prestolu (1824–1830)
Grof d'Artois je imel še enega starejšega brata, ki je po padcu Napoleona kot Ludvik XVIII. zavladal Franciji. V resnici se po letu 1815 v Franciji ni nič bistvenega spremenilo glede na Napoleonovo dobo. Zasežena cerkvena zemlja, na primer, je ostala v rokah kmetov in mestnih bogatašev, ki so jo v času revolucije poceni kupili. Ludvik XVIII. se jih ni upal izzivati. Tej spravljivi politiki je nasprotoval grof d'Artois, ki je po bratovi smrti leta 1824 dobil priložnost, da kot Karel X. uresniči svoje reakcionarne ideje.
Sprva je bil tudi on previden, a kmalu je njegova vlada uvedla odškodnino za plemiče, ki so med revolucijo izgubili zemljo. Tudi zaradi njegove pobožnosti in velikih sredstev za Cerkev je proti njemu vse bolj nastopala liberalna javnost. Velik uspeh pri vojaškem posegu v Alžiriji, ki je tako za 130 let postala francoska kolonija, pa je Karla X. julija 1830 opogumil, da se je odločil obračunati z liberalno opozicijo. Razpustil je oba domova parlamenta, spremenil volilni sistem in odpravil svobodo tiska.
A s temi ukrepi je izzval novo veliko vstajo pariškega ljudstva, ki je v zgodovino prišla kot julijska revolucija. Karel X. je moral odstopiti, uporni poslanci pa so na prestol posadili njegovega bratranca Ludvika Filipa, ki je iz družine Orleanskih. S tem se je končala več kot tristoletna vladavina Burbonov. V sami družbi in političnem sistemu ni julijska revolucija prinesla nobenih večjih sprememb, volilno pravico so na primer še naprej imeli samo najbogatejši Francozi.
Drugič v izgnanstvu (1830–1836)
Najprej se je Karel X. za krajši čas umaknil na Škotsko, nato ga je avstrijski cesar Franc povabil, da se naseli na Hradčanih v Pragi. Leta 1835 pa se je odločil, da se zaradi ugodnega in milega podnebja preseli v Gorico, kamor ga je povabil tamkajšnji grof Coronini. Selitev njegovega dvora je potekala po etapah in sam je prišel živet v Gorico 20. oktobra 1836. Tam je šel vsak dan k maši, vendar je že 6. novembra umrl, menda za kolero. Člani njegove družine so nato ostali v Gorici in tudi oni so pokopani v samostanu Kostanjevica.
Ves čas po smrti Karla X. so na njegov grob v samostan Kostanjevica prihajali privrženci Burbonov, ki se imenujejo legitimisti in ki so bili zelo pomembna parlamentarna frakcija po demokratičnih volitvah junija 1848, pa tudi po padcu Napoleona III., ko je bila leta 1875 republika dokončno razglašena le zato, ker se legitimisti in orleanisti niso mogli dogovoriti, kdo bo postal kralj. »Tudi sam sem srečal legitimiste,« pravi dr. Podbersič. »Večinoma je šlo za starejše ljudi, ki so se pripeljali z avtobusom ali dvema. Včasih so naročili mašo pri frančiškanih v Kostanjevici. Zdaj je precej manj tovrstnih obiskov.« Očitno mlajše generacije ne nadaljujejo tradicije starejših.
