Berem naprej in razberem: Medžimurje je županija. V našem primeru bi to lahko bila pokrajina. Lahko pravim zato, ker smo voljo do ustanovitve pokrajin oziroma druge stopnje lokalne samouprave v Sloveniji izgubili. Na Hrvaškem pa medtem prodoren nadžupan bedi nad šolstvom, zdravstvom, prostorskim načrtovanjem, izdajo gradbenih dovoljenj, varovanjem okolja 25 občin. Z nekaj daljnovidnosti in sposobnosti načrtovanja ne prehiteva po desni le drugih županij, temveč kar vso Hrvaško. Združuje razdrobljenost in vidi ceste peljati tudi čez meje občin.
Vrnem se v naš svet in berem pravkar sprejeto strategijo razvoja lokalne samouprave v Sloveniji do leta 2020. Po četrt stoletja od vpisa pokrajin v ustavo medlo ugotavlja, da političnega soglasja za ustanovitev pokrajin ni in da je čas velikih reform in teritorialnih sprememb mimo. Ostrih rezov čez hribe in doline torej ne bo. Do pokrajin bi vlada prišla na mehak način, postopoma z organsko rastjo od spodaj navzgor. Počakala bi, da občine same pridejo do spoznanja o nujnosti medsebojnega povezovanja in do tem, pri katerih lahko sodelujejo. Kot da ne bi vedela, da je povezovanje med občinami približno podobno težko kot s svinčnikom po zemljevidu risati meje pokrajin.
Vsaj tri zgodbe tega tedna pa govorijo v prid temu, da bi se za pokrajine veljalo bolj potruditi. Gimnazije, ki delujejo na obrobju države, ostajajo brez dijakov in na robu obstoja. Pokrajine ne bi zajezile trenda umiranja, lahko pa bi ga pravočasno prepoznale in na ravni regije določile, koliko in katere šole dolgoročno lahko (pre)živijo. Avstrijsko podjetje bi na Štajerskem rado gradilo tovarno in v regijo štrlečih številk brezposelnosti prineslo 3000 (!) novih delovnih mest. Zemljišče Štajerci sicer imajo, a zdaleč ne takšnega, na katerem bi bilo mogoče jutri začeti graditi. Postopki sprejemanja občinskih prostorskih načrtov v povprečju trajajo več kot dve leti. Nekatere občine svojih prostorskih načrtov sploh še nimajo sprejetih, nekatere jih sprejemajo po sedem let in več. Zaman bo jokati za izgubljenimi delovnimi mesti, ki bodo rasla v Medžimurju namesto na Štajerskem, če prostorskega načrtovanja ne bomo gledali širše od občin. Razvojno naravnana pokrajinska uprava bi veliko lažje kot posamezna občina investitorju ponudila ustrezno zemljišče kar iz predala. Tudi drugi tir je na koncu regionalna zgodba. Z več podpore na področju prostorskega načrtovanja in z večjo zavzetostjo zanj bi ga mogoče enotni pokrajini uspelo »izsiliti« prej, kot bomo do njega prišli sicer.
Župani vladi očitajo, da strategije ni uskladila z občinami. Ni ambiciozna, je posnetek obstoječega stanja, premalo določna glede pokrajin in premalo posvečena regionalnemu povezovanju, ji očita velenjski župan in predsednik dveh združenj občin Bojan Kontič. S tem pove veliko. Od strategije ne bo nič, dokler bomo nesoglasja glede imena, števila in meja pokrajin zavijali v celofan in dokler dokumentu ne bodo sledile tudi resne spodbude za povezovanje občin v nekaj več. Pa naj se to imenuje pokrajina, medobčinska uprava, funkcionalna regija, funkcijska regija ali institucionalizirana razvojna regija. Zdi se namreč, da se je v strategiji bolj iskalo nadomestno ime za pokrajine kot možnost njihovih ustanovitev.
