Tako opremljen sem si (pre)kmalu začel domišljati, da mi pisanje leži. Je pa res, da sem se navzel rahle patetike slovenske solzne doline in jo znal še stopnjevati. To se je pokazalo tako, da so bile tovarišice v šoli ganjene ob mojih spisih. Spominjam se svojega zapisa o junaku (vsaj upam, da je bil izvirno moj), narodnem heroju, ki je »iztegnil roke, da bi se dotaknil zlatih žarkov svobode, a je omahnil pod sovražno kroglo, preden so ga ogreli«.
Je pa prišel eden izmed trenutkov resnice. Po nekem mojem bralnem nastopu si je profesorica, meni zelo ljuba Vida Matičetova, na skrivaj obrisala oko in povprašala razred, kaj meni o mojem pisanju. Sošolci so bili skoraj enoglasno podporni (takrat smo še poznali solidarnost in pomoč prijatelju v stiski). Le eno dekle, sicer prepričljiva odličnjakinja, kar jaz nikoli nisem bil, je mirno reklo, da ji sploh nisem všeč. Da pišem tako kot Cankar. Ne vem, ali je imela v mislih slogovni ali dobesedni plagiat, a nič od slišanega je ni prevzelo. Bojim pa se, da se je dalo razumeti, kakor da ji tudi Cankar ni všeč. Mislim, da ji je samo trdni status v vseh predmetih odlične učenke rešil glavo.
Na ta očitek sem sčasoma pozabil, dokler se v prvem razredu klasične gimnazije nisem soočil z uglednim slavistom dr. Jožo Mahničem in spet doživel trenutka resnice. Ko sem dobil popravljeno prvo šolsko nalogo, se je na koncu prostega spisa svetila dvojka z naslednjo utemeljitvijo: »Vsebinsko prijetna, jezikovno šibka naloga.« Manjkali sta mi dve vejici in napisal sem, da »smo pridobili na novem družinskem članu«. Nedopustno po gimnazijskih merilih. Sledila so štiri leta kvalitetnega uka, od katerega mi je ostalo veliko slovnice in nekoliko nepričakovano vsa starocerkvenoslovanska, s spregatvami že zdavnaj pozabljenih časov (aorist in imperfekt) ter sklanjatvami (sedem sklonov seveda) različnih spolov vred.
Pred dnevi pa me je pot zanesla na Trubarjevo domačijo. Tik pred tem sem šel pogledat na spletne strani, kaj tam piše o njej. Pogled se mi je za trenutek ustavil na komentarjih pod slikami. Takole je izkušnjo z obiskom doma velikega Slovenca pohvalila neka očitno mlajša dama:
»Jaz sm se mela pr vas na ekskurziji ful kul.«
Stenografijo, kjer menda tudi z manj črkami lahko narediš sporočilo razumljivo, bi Trubar najbrž še nekako prenesel, saj je tudi on pisal ljubezen brez »j«. Za »ful kul« bi pa najbrž potreboval Googlov prevajalnik.
Druga, nekakšna »ujetega ptiča tožba«, pa je bila taka:
»A mi lahko gdo pove kje lahko najdem življenje pis od trubarja??????prosssmm«.
Najbolj srčno razumljiva in odpustljiva je zadnja beseda, ki že zvočno ponazarja, kako obupana duša zapušča telo pravkar prebodene nogometne žoge. Prvi del pa utrjuje pot v rahlo depresijo ob misli na izgubljajočo se slovensko besedo. Treba pa je biti prizanesljiv do teh mladih duš. V resnici težko najdejo dober zgled okoli sebe. Če odmislimo šifriranje SMS-sporočil, ki bi bilo vsaj tako odporno proti razvozlavanju, kot je bila nemška enigma med drugo vojno, je resnica taka: v medijskem svetu, ki nas obdaja, je vse teže najti pravilno izražanje. Novinarji ne poznajo več namenilnika in ga zamenjujejo z nedoločnikom. Peščica predanih ljubiteljev je ustanovila društvo za ohranjanje rodilnika pri zanikanju – odgovor na to temo pa je že pred leti dal Marko Crnkovič: »Jaz ne rabim drugi sklon!« Obstaja še en sklon, ki ga ne potrebujemo več: še iz lične knjižice, posvečene Srečku Kosovelu, je pobegnil. Takole beremo: »naslov je dobil po Kosovelovemu citatu«. Strah pred napačno uporabo mestnika pa marsikoga vodi v besede – »proti Novem mestu«. In najglasnejšega med voditelji TV Dnevnika zlahka zanese v »brez da«. Tik pred tem, ko mu pride na misel ta besedna zveza, naj pomisli, da ga vodi v »brez dno« ali brezno, ki se mu mora izogniti.
Še najlepši govor slišim pri duhovnikih. Se sicer takoj zasliši, da je rahlo pokroviteljsko melodičen, a zvestoba velikemu protestantu in njegovi misli je izpričana.
Na vprašanje, kje lahko najdemo Trubarjevo življenje in še njegov pis zraven, pa ne znam odgovoriti. Vem pa, da je pot dolga. A dotlej počivaj v miru, Primož. Ali v starocerkvenoslovanščini približno takole: We pis on ju, too.
*Naj ti bo lahka zemljica, Trubar.
