Po uspešnem vstopu v volilno kampanjo, ko se je poleti zmanjševala prednost Alaina Juppéja, so se v tem tednu nad Nicolasa Sarkozyja nenadoma zgrnili temni oblaki. Najprej so zaradi zlorabe stikov z nekdanjimi kolegi in policijskimi funkcionarji aretirali Bernarda Squarcinija, nekdanjega vodjo ene od tajnih služb, ki že vseskozi dela za Sarkozyja, v zadnjem času pa naj bi prek svojih zvez ustavljal sodne postopke proti njemu. Nato so raziskovalni novinarji portala Mediapart objavili, da so preiskovalci v beležki Gadafijevega ministra za nafto Šukrija Ganema našli zapis, ki dokazuje, da je libijski diktator za volilno kampanjo leta 2007 Sarkozyju poslal 6,5 milijona evrov. Sicer so Šukrija našli utopljenega 29. aprila 2012, teden dni pred drugim krogom predsedniških volitev in samo dan po tem, ko je Mediapart prvič objavil dokumente o Gadafijevem financiranju Sarkozyja. Tretja stvar, ki je v zadnjih dneh nekdanjega predsednika spravila v slabo voljo, je, da po zadnjih dveh anketah spet precej zaostaja za bolj sredinskim Juppéjem.
Sovraštvo skrajnega desničarja
V Franciji te dni odmeva predvsem knjiga Sarkozyjevega nekdanjega tesnega sodelavca Patricka Buissona, ki razkriva vse mogoče umazane podrobnosti iz njegove preteklosti, ko je bil predsednik, pa tudi prej. Opisuje ga kot človeka brez prepričanj, ki ga vodijo le osebni interesi. Med drugim navaja njegove skrivne stike z Jean-Mario Le Penom. V knjigi, ki ima več kot 400 strani, celo piše, da je Sarkozy ob začetku svoje zveze s Carlo Bruni konec leta 2007 menil, da bo njegova zasebna sreča pomembna protiutež »kolektivni depresiji Francije«. Namesto tega pa ga je nato javnost, kot piše Buisson, dojemala kot moškega v pozni puberteti, ki se po ponižanju z nekdanjo ženo Cécilio petelini z znano pevko, kot da bi bila njegova trofeja.
»To me ne zanima,« je bil prvi Sarkozyjev komentar na knjigo svojega nekdanjega najpomembnejšega sodelavca. Na enem od predvolilnih zborovanj pa je izjavil: »Takšne nizkotnosti, žalitve, obrekovanja in izdaja me ne bodo omajali!«
Buisson je imel pri pisanju knjige zelo zanesljiv vir, saj je že od leta 2014 znano, da je v Elizejski palači, kjer ga je predsednik klical tudi po petkrat na dan, zvočno snemal prav vse njegove pogovore, tudi zasebne. Odlomke so pred dvema letoma objavili nekateri mediji, tako da sta ga Sarkozy in Brunijeva tožila za kršenje pravice do zasebnosti in vsakemu je moral plačati po 10.000 evrov odškodnine.
Konservativci naj se ga bojijo
Nekateri analitiki pa poudarjajo, da hoče skrajni desničar Buisson tudi posvariti izrazito konservativne Francoze pred Sarkozyjem, ki namerava z njihovo pomočjo priti na oblast, po volitvah pa, če bo zmagal, svojega programa, ki je blizu programu skrajne desnice, ne bo uresničeval, ampak bo vodil politiko zmerne desnice, kot bi jo Juppé. Toliko bolj je zdaj Buisson proti svojemu nekdanjemu delodajalcu, ker bi ta v primeru zmage maja 2017 za premierja imenoval desnosredinskega Françoisa Baroina, tudi nekdanjega ministra, ki naj bi zdaj za Sarkozyja pridobival zmerne volilce. Za skrajno desni časopis Valeurs actuelles je Buisson izjavil: »Najhujše za konservativce ne bi bilo, da izgubijo na volitvah, ampak to, da bi jih Sarkozy še drugič peljal žejne čez vodo.«
