Dolga klubska tradicija in mlad kader. Očitno je to prava formula za Veslaški klub Ljubljanica, saj ljubljanski veslači in veslačice v zadnjih letih dosegajo še boljše rezultate kot prej. Veliko zaslug za uspehe ima tudi 31-letni Jan Ilar, ki je taktirko glavnega trenerja prevzel pred tremi leti iz rok dolgoletnega veslača, trenerja in predsednika kluba Jošta Dolničarja. »Nisem imel dvomov, takoj sem sprejel ponudbo, saj mi on, ki je bil moj mentor, stoji ob strani in vedno ga lahko prosim za nasvet,« pove.
V veslaškem klubu s 108-letno tradicijo, ki ima več kot 100 članov, med njimi pa je okoli 50 tekmovalcev, zavzeti Ilar trenira člane in najmlajše tekmovalce. Teh jim v zadnjih letih na njihovo veliko veselje ne manjka, kot v vsej zgodovini kluba pa jih še vedno največ prihaja iz Trnovega. »Rad delam z mladimi, sploh s pionirji. Čas, ko vstopijo v klub, je zelo pomemben, da se jim vcepi, kaj pomeni veslanje, kakšen je način dela. Bistveno je, da s tehniko začnemo zelo natančno, da potem pri članih ni treba popravljati,« pojasni veslaški trener, ki skrivnost uspehov vidi v povezanosti. Tako vodstva z veslači, veslačev med seboj in kluba z nekdanjimi člani, ki se vedno z veseljem odzovejo povabilom na delovne akcije in podobno.
Od prostovoljca do profesionalca
Kljub mladosti Ilar nikakor ni novinec v veslaških vodah. V razmerje s tem športom je pravzaprav stopil že v otroških letih. »Odraščal sem v bližini. Veslali so že oče in oba strica, tako da sem se že kot otrok gibal tu okoli. Menda sem tudi nenehno risal čolne in ladje, potem pa sem takoj, ko je bilo mogoče, tudi sam začel veslati. Hotel sem začeti že prej, a mi niso pustili, dokler nisem bil dovolj star,« se spominja. Pred veslanjem je, ker se je vseeno želel ukvarjati s športom, igral tudi košarko tako kot veliko sošolcev. Prav v zaprti telovadnici je spoznal, da je veslanje na svežem zraku pravi šport zanj.
Med 14. in 22. letom mu je zato posvetil ves prosti čas. V gimnaziji je imel tako močno motivacijo, da je zmogel vsakdanje popoldanske vožnje z obrobja mesta, kamor so se s starši preselili. Tudi med študijem ekonomije je še nekaj časa veslal po Ljubljanici, a ni bil zadovoljen z rezultati, zato je vesla postavil v kot in začel pomagati trenerjem. Da se je v tej vlogi odlično znašel, so kmalu pokazali tudi dobri rezultati. Nič čudnega, da je zato ostal v stiku z veslanjem tudi med podiplomskim študijem financ v Amsterdamu. »Obrnil sem se na največji nizozemski klub, šel na razgovor in dobil priložnost, da sem eno leto treniral osmerce,« se nasmeji sogovornik, ki je takrat vseeno bolj razmišljal o karieri ekonomista. Trenerji v klubu so namreč desetletja delo opravljali prostovoljno ob službah. Toda z medaljami z evropskih in svetovnih prvenstev je po dolgih letih klub pred tremi leti dobil možnost zaposlitve glavnega trenerja. Ilar je zaposlen v športni enoti policije in tako več kot poln delovnik službeno preživi na Veliki Čolnarski 20.
Čim več na vodi
Kakšne pa so sploh možnosti za veslanje na glavni ljubljanski reki? »Ljubljanica je ozka in zavita. To, da na Ljubljanici ni dolgih ravnih odsekov, je vsekakor omejitev za veslače, ampak človek se prilagodi temu, kar ima, in včasih mu v težjih okoliščinah uspe izvleči več iz sebe,« razmišlja Ilar in doda, da lahko po drugi strani na Ljubljanici izvajajo dolge treninge brez ustavljanja. Veslajo tudi pozimi, vse dokler so temperature višje od pet stopinj Celzija. »Kadar imamo možnost, veslamo. Nikoli namreč ne veš, kaj bo prišlo deževje in odneslo dva tedna treninga,« pravi trener, ki je tudi koordinator slovenske veslaške reprezentance do 23 let.
Kako je videti veslaška sprinterska regata, si lahko v Ljubljani ogledamo prav danes, ko najstarejši slovenski veslaški klub tradicionalno organizira tekmovanje in druženje ob koncu sezone. »Sprinterska regata na 300 metrov je zanimiva tudi za gledalce, saj gre za dvoboje eden na enega, največja atrakcija pa bo seveda tekma osmercev,« vabi Ilar. Na njegovo pobudo se bodo v osmercih prvič pomerila tudi dekleta, ki so jih zbrali v petih klubih.
