Ni to, da krajanom Osilnice ne bi privoščili bankomata. Ali rešitve problema s podružnično šolo. Tudi ne gre za to, da bi bil bankomat ob otvoritvi »nevreden« prisotnosti predsednika državnega zbora, na kar je letelo kar nekaj zajedljivih pripomb na družbenih omrežjih. Je pa nejasno, kako lahko najvišji predstavnik zakonodajne oblasti glede bankomata ali podružnične šole posreduje »znotraj svojih pristojnosti«. Pristojnosti predsednika državnega zbora so namreč razmeroma jasno določene, vendar tovrstnega urejanja konkretnih zadev »za moje sodržavljanke in sodržavljane« ali »delanja dobrega za vse« ni med njimi. Predsednik državnega zbora nima pooblastil za, recimo, klicanje direktorjev (drugih državnih) bank, naj vendarle postavijo bankomat, ali ministrstva za šolstvo, naj spremeni šolsko mrežo.
Kajpak je precej nerodno, da ima predsednik parlamenta določene težave z razumevanjem pristojnosti. Ni pa edini in tudi ne prvi. In še v dobri družbi je, kot kaže prav tako aktualen primer pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča. Povsem mogoče je, da je šlo v obeh primerih za svojevrstno frustracijo. Recimo: država od svoje največje banke pričakuje kar najvišje donose, banka je zato ukinila določeno število bankomatov, v Osilnici so ostali brez njega in Brglez je »povprašal« v drugih bankah, ali bi katera »vskočila«. Podobno bi lahko veljalo za podružnično šolo, ki jim je že nekaj vlad nenaklonjenih, čeprav imajo marsikje, zelo verjetno tudi v Osilnici, res dobre razloge za to, da bi jo bodisi obdržali bodisi dobili. Razloge, ki so Brglezu pač segli do srca. Klemenčič pa se je, na primer, preprosto naveličal vprašanj, kako to, da je Boško Šrot v zaporu, Igor Bavčar pa ne, in je izbruhnil.
Nič od tega nobenega od njiju ne opravičuje, četudi so bili na drugi strani državljani in/ali novinarji, ki imajo z razumevanjem pristojnosti praviloma še veliko večje težave od politikov. V nekakšnem začaranem krogu smo: bolj in hitreje kot ljudje od politike pričakujejo gotove odgovore in rešitve za vsa mogoča vprašanja in probleme, manj jih je politika sposobna ponuditi in bolj se zapleta. Ker je vlada Mira Cerarja po vladi Alenke Bratušek povrhu vsega že druga po vrsti brez slehernega razpoznavnega koncepta (zunaj bruseljskega pakta stabilnosti), je to vse bolj očitno.
Začarani krog, v katerem smo, je dvojni. Ali pa gre morda za spiralo? Bolj ko od politike pričakujemo rešitve, manj jih je ta sposobna oblikovati in uveljaviti, zato se še bolj zatekamo k parcialnim in neformalnim možnostim uveljavljanja interesov. Veliko osilnic, ne le zemljepisnih, ima svoje brgleze. In se nekako znajdejo. Če jih nimajo ali če so ti v spopadu z drugimi brglezi premalo učinkoviti, si te osilnice pomagajo z vpitjem, ultimati, izsiljevanjem. Delodajalci so nezadovoljni. Sindikati ogorčeni. Zdravniki zavračajo. Policisti zahtevajo. Vojska svari. Sodnik ponuja glavo. Občine vztrajajo. Minister naj odstopi. Ustavna presoja. Referendum.
»Celota« pa je, tako ali drugače, čedalje manj zanimiva in pomembna. O njej se ne pogovarjamo (več). Pravzaprav se – kot družba – sploh ne pogovarjamo o ničemer. Ker se tudi ne znamo. Ker se niti ne znamo poslušati. Ker ne znamo živeti z razlikami.
Janez Janša ima prav, ko pravi, da je ta vlada šibka. Res je. Tako zelo je šibka, da bi, če ne bi bilo njega, Janše, najverjetneje že tako in tako razpadla. Janša ni od včeraj in to dobro ve. Njegova interpelacija je zato namenjena prav temu, da šibka koalicija po kakšnem neprijetnem naključju ne bi razpadla. Še enih izgubljenih volitev oziroma pirove zmage, po kateri zaradi pomanjkanja partnerjev ne bi mogel sestaviti vlade, Janša ne bi prenesel. Njegovo edino upanje oziroma možnost sta še dve leti šibke vlade.
V resnici smo po malem vsi janše. Za vlado, kakršna je, nimamo dobre besede, v resnici pa nam povsem ustreza. Samo ta in takšna vlada legitimira naše bankomate in podružnične šole, bolnišnice in porodnišnice, posle z(a) državo, (ne)privatizacije, razveljavljene sodbe in kadrovske razpise, davčne izjeme, zakonske praznine in nejasnosti, zavrnjene infrastrukturne trase in, če je treba, »državljansko nepokorščino«. Četudi gre vse to ne tako redko na škodo celote.
Zato je treba priznati, da ima prav tudi Miro Cerar. V resnici nam gre sijajno. V okviru naših pristojnosti.
