Pravičnost in poštenost: Ko izjema preseže pravila

»A vidiš tegale? Ga poznaš? Ne? No, ga boš kmalu še preveč.« Z znanko, ki je to izrekla z nadzaznavnim medvrstičnim tonom, sem sedela pred kavarno, Žan pa je s stopali, obrnjenimi navzven, in s popolno osredotočenostjo na obrazu sunkovito poganjal kolo, ki ga je najbrž prav tisto poletje prerasel.

Že čez nekaj dni sva se povsem od blizu zazrla drug drugemu v oči. Ne spomnim se natančno, kako sem preživela uvodno uro v njegovem gimnazijskem oddelku. Prepričana pa sem, da bi režiser filma o meni in Žanu prizor najinega prvega srečanja podložil z zloveščo glasbo iz starega vesterna. Gledala sva se in merila moči. Žan je kmalu umaknil pogled, vendar ne zato, ker bi se vdal. Pač ni nikoli ničesar strogo šolskega počel dolgo zapored. Njegov svet je bil in še vedno je kaotično vrvenje vesolja, s katerim je obdano njegovo telo. Le z največjim trudom mu uspe iz tega vrvenja razločiti in ujeti kako prepoznavno strukturo. Ampak tega tedaj, ko sem ga spoznala, nisem vedela. Le odločila sem se, da je Žanova divja nepredvidljivost izziv, na kakršnega v četrt stoletja poučevanja še nisem naletela. To je mogoče čutiti tudi iz poročil, ki sem jih pisala za šolsko svetovalno službo.

»Po nekaj minutah šolske ure mu ne uspe zadržati pozornosti in se zateče k odhodu na stranišče, glasnemu usekovanju, brskanju po mobilniku … Ob njegovih 'dobrih' dneh se njegove nenehne prekinitve pouka omejujejo na vprašanja v zvezi z mojo razlago, vendar so pronicljiva in nanje odgovorim. Menim tudi, da se z vrstniki dobro razume. Upravičeno sem v skrbeh za nadaljevanje njegovega gimnazijskega šolanja, saj je zaradi naštetega precej v zaostanku. Najin odnos sicer ocenjujem kot dober. Ob koncu ure velikokrat poklepetava o čem, kar naju oba zanima. Po nedavni ledeni ujmi je kot mladi gasilec sodeloval z mojim možem, gozdarjem, in mi kmalu zatem omenil, da ga mika njegov dinamični poklic.«

Žan, ki mu je bilo napovedano, da ne bo nikoli sedel, stal, hodil, se šolal, je nedavno opravil gimnazijsko maturo in čaka prva predavanja visokošolskega študija gozdarstva. Od opažanj v zgornjem poročilu do današnjega dne je premagal še mnoge ujme. Vendar so bile zanj precej bolj nevarne od žleda, ki je pred leti vklenil v svoj ledeni objem slovenske gozdove in naselja. Žanove najhujše bitke niso bile povezane niti z naravo niti s šolsko snovjo, ampak so potekale v njem samem. V filmu Medena koža (orig. Couleur de peau: Miel), ki si ga je kot šolsko obveznost ogledal malo pred vstopom v polnoletnost, se je odvrtela njegova življenjska zgodba. Medena koža je animirani/dokumentarni/igrani film o dečku, ki ga tok dogodkov odnese iz Koreje in ga zasidra v belgijsko družino, kjer živi dalje svojo »poetično, ganljivo in nežno humorno zgodbo o večnem iskanju identitete«, kot preberemo na kinematografskih straneh. Med odjavno špico me je Žan, vidno pretresen, prosil, da mu dovolim iti ven, samo ven. Šla sem z njim ven, samo ven. Tam sem ga kljub temu, da se tega najbrž ne sme, objela. »Tale fant v filmu sem bil jaz, to sem jaz, ojej, tako nemogoč sem bil in sem še do mame, vse odkar me je sprejela v svoj dom,« je zakopal obraz v mojo ramo.

Pred leti sem popisovala permisivne matere, ki v svojih polnoletnih sinovih še vedno vidijo nebogljene otročiče in jih dojijo z lažnimi opravičili, helikopterskimi manevri pri učiteljih ter koruptivno doseženimi spričevali in vpisi na fakultete. Morda je takih mater zdaj manj ali pa le ne izgubljam več časa z njimi. Žanova mati je iz povsem drugačne zgodbe. Če je kdaj prišla na moje govorilne ure vsa nasršena in pripravljena na bitko, sva že po nekaj minutah razgovora druga drugi priznali herojsko vzdržljivost in ob tem v klub jeklenih žená včlanili še Žanovo inštruktorico matematike, brez katere bi bila njegova pot do fakultete skoraj neizvedljiva. Osnovno gibalo naše trojne vzdržljivosti je preprosto: Žana imamo vse tri globoko rade. Žana moraš imeti rad, ker je dober človek. Je srčen in duhovit. Resda je bil še nedavno sposoben na družbeno spletno omrežje zapisati izzivalno neumnost, ki ga je skoraj stala mature, a je človek, ki bi ga vsak želel imeti čim bliže sebi ob naslednji nevšečnosti, ki mu jo bosta zagodla narava ali človek. Žan je vendar gasilec.

***

Aleksa moj spomin še po desetih letih nariše kot zadržanega, nežnega, na sveže ostriženega šestnajstletnika, ki na klopi pred učilnico povsem sam čaka uro matematike. Če prinese mimo koga od njegovih visokoraslih in športno razvitih sošolcev, je sila neugodno. Sledi namreč zbadanje, ki meji na žaljivost. Tudi v učilnici je podobno: vsakemu Aleksovemu stavku sledi val neumestnih komentarjev. Seveda jih ustavim, a pravega razloga zanje nikakor ne odkrijem. Malo pred Aleksovo poklicno maturo izvem, da se je moral odseliti od doma. Zaradi nevzdržnih razmer, pogojenih z nesprejemanjem Aleksove drugačnosti. Sledijo pasji meseci. Že tako se Aleks skozi srednjo šolo težko prebija, ker je matematika zanj španska vas. Nekako sčarava četrti letnik, kot sva pred tem prejšnje tri, a tokrat gre res za las. Zamižim na eno oko, tu pa tam podvojim Aleksove skromne točke, prekršim nekaj pravil, večinoma tistih, ki sem jih odločno in za vekomaj postavila sama. Aleks za maturo izbere angleščino, matematiko pa pospravi v najgloblji predal. Obiskuje orglarsko šolo, opravi nekaj izpitov na teologiji in … se izšola za računovodjo.

Tok življenja naju kmalu hkrati zanese na cerkveni kor. Aleks orgla. Zapojeva v duetu, njegov mehak, kultiviran mladi bariton in moj zreli alt se ne menita za popravne izpite iz matematike, ki so naju družili še nedavno. Zazvenita v harmoniji, toplo in lepo, ne menita se za vrzeli v znanju kotnih funkcij.

»Dober dan, Marta, Aleks tukaj, potrebujem kevder alt za svoj ženski zbor, bi prišla?« Takole me je nagovoril pred nekaj meseci. Kevder alt je ljudski izraz za ženski glas, ki premore že kar nespodobne nižine. Aleks ve o obsegu in barvi mojega glasu skoraj več kot jaz. V tednu dni sem se, približno toliko notno pismena kot Aleks v matematiki, z njegovo pomočjo naučila štirih zahtevnih skladb, stopila na oder, uživala kot že dolgo ne in se nemudoma uradno pridružila Aleksovim dekletom. »Povej, Aleks, glasba in računovodstvo ti gresta od rok, ob matematiki pa sva tako trpela – mar ni to nelogično?« »Oh, Marta, tisti tvoji iksi in ipsiloni so bili zame popolnoma brez smisla. Ob tvojih kontrolkah me je mrazilo do kosti. Številke, te pa imam res rad. Uživam v njih, uživam v problemih z izračuni, s strastjo iščem napake v njih, še branje računovodske zakonodaje me kratkočasi. Glasba pa je … tako ali tako onkraj vseh meja.«

***

Uspešno se je vpisala na eno najbolj zaželenih slovenskih gimnazij. Po dveh letih je zaprosila za prepis k nam. Da se ne počuti dobro niti na šoli niti med sošolci, je zapisala v prošnji. Tako ali tako je bila doma v tako odročni vasi, da je bilo nekajkratno prestopanje z avtobusa na avtobus nujno tudi do nas. Pričakovala sem vaško bunkico, v katero nenehno letijo neusmiljene puščice svetovljanskih sošolcev. »Seveda jo vzamem,« sem odgovorila na ravnateljevo vprašanje, ali jo sprejmem v svoj oddelek gimnazijcev.

Na prvi šolski dan tretjega letnika se je uradno začela šolati na naši šoli. A Sanja na našo gimnazijo ni hodila. Sanja je po prostorih naše gimnazije lebdela. Nase je prikovala vsak pogled, ki se je je dotaknil. Osuplo smo zrli v astralno bitje, obdano z večplastnimi tančicami živo pisanih oblačil kot iz Tisoč in ene noči, okrašeno z nakitom najbolj nepričakovanih oblik in tekstur, ki si ga je izdelovala sama, in s pavjim peresom v umetelno zvitih mehkih rjavih kodrih. Sanja, naša vila, ob kateri je klonilo še marsikatero od mojih pravil.

Ure in ure sem namenila Sanjinim strahovom, ki jih je vedno izrekala počasi, s premislekom, kot da jih ne zmore tekoče izgovoriti. Tehtala je in tehtala. Ljudi, njihove odzive, svoje odzive na njihove odzive, kaj vse bi lahko karkoli od vsega tega pomenilo. Učitelji, vajeni drvečih vprašanj in bliskovitih odgovorov v svojih stikih z dijaki, smo s svojo nestrpnostjo Sanjo begali in hromili. Znašla se je v stiski, ki ji nisem bila kos. Razrešili so jo njeni z vsemi žavbami namazani sošolci. »Potrpite vendar vsaj toliko, da Sanja odpiše prvi test. Saj vidite, kako težko ji je govoriti. Ampak ona zna, res zna.« Sanja je odpisala prvi test odlično, nato pa redko katerega do mature manj kot toliko.

»To ni nobena utemeljitev. To je eno navadno pesniško nakladanje,« se je nad mojim predlogom besedila za Sanjin sprejem pri županu namrdnil eden od njenih pragmatičnih sošolcev. Odvrnila sem, da sem namenoma stopila izven okvirjev, in vztrajala pri zapisanem: »Sanja je darilo, ki nam ga je v tretjem letniku poklonila V. gimnazija. Samoniklo, ustvarjalno in v vseh pogledih izvirno  dekle je v oddelek in šolo vneslo nadih frfotajočega orientalskega  plesnega sveta. Sanja je z izjemo enega gimnazijskega leta dosegla odličen učni uspeh, prejela pa je tudi številna priznanja na matematičnih in naravoslovnih tekmovanjih. Njeni stripi in ilustracije so s svojo duhovito in kritično noto obogatili marsikatero šolsko publikacijo. Naravoslovni študij – Sanja, je to tvoja zadnja beseda?«

Sanja me je še istega dne počakala pri izhodu iz šole. Komaj je zadrževala jok. Naravoslovni študij seveda ni bil njena zadnja beseda. Kratki tedni letošnjega poletja so bili za Sanjo dolgi tedni tehtanja in odločanja. Še pred jesenjo odhaja na drugo celino, kjer bo bivala kako leto. V daljni deželi na drugi polobli se bo preizkusila v samostojnem življenju in ustvarjala v ozračju, ki ga ne bodo motile naše glasne in same sebe prehitevajoče misli, vpete v zahteve in pravila.

***

Precep med pravičnostjo in poštenostjo je stalnica učiteljevega dela. Skoraj tri desetletja sem potrebovala, da sem se zavedla razlike. Pravičnost zdaj razumem povsem tehnično, svetopisemsko: pravičen je, kdor spoštuje postavo, se drži pravil. Poštenost pa razumem kot etično kategorijo soodvisnosti z ljudmi in občutljivosti za dano situacijo. Če je v postavi zapisano, da je treba grešnika kamnati, ga pravičnež kamna, poštenjak pa ga ne in reče kaj, kar se začne z: »Kdor je sam brez greha …« Če je v pravilih zapisano, da mora dijak za zadostno oceno doseči petdeset točk, dosegel pa jih je devetinštirideset in pol, mu pravičnež zapiše nezadostno in spokojno zaspi sen pravičnega. Poštenjak tega ne more storiti in najde drugačno rešitev, sprejemljivo za vse.

»Toliko let že poučujem, pa se še kar učim. Učim se odnosov, učim se prilagajanja novim generacijam. Mnoge svoje današnje odločitve bi pred leti označila za nesprejemljive. V svojih pravilih vidim vedno več izjem. Tudi če ta pravila še tako dodelujem, se izkaže, da je z njimi nemogoče smiselno zaobjeti nepredvidljivo,« sem potožila Barlowu Bradfordu, svetovno priznanemu ameriškemu dirigentu, enemu najboljših pedagogov, kar sem jih spoznala od vrtca do zdaj. V toplem junijskem večeru na začetku letošnjega poletja se je iztekla enotedenska pevska delavnica, v kateri sem se prepričala, da fantastičen pedagog tudi iz povprečnega učenca lahko izvabi fantastične rezultate. »Pedagog se odloča glede na svojo zrelost. O njegovem odločanju ne moremo govoriti kot o pravilnem ali napačnem. Odloči se pač, kot se. Da je le pošten do sebe,« me je potolažil. Z nekaj sarkazma je dodal nekaj, kar sem si prevedla kot: »In Amerika niti na univerzah ni kaka amerika.«

Za tiste, ki pravičnost razumejo kot zdaj jaz, sem torej iz leta v leto bolj nepravična učiteljica. Presojo, ali sem kljub zapisanemu poštena, prepuščam dijakom in njihovim staršem. Vsekakor v zadnjem desetletju poučevanja, v katerem se hitreje in bolj suvereno odločam za prožnejše meje pravil, spore z dijaki in starši lahko preštejem na prste ene roke. Moja krona strogosti je obledela, do mature se prebije marsikateri dijak, ki bi ga pred leti zaustavila že v nižjih letnikih, doseženo povprečje točk mojih dijakov je za kako desetinko slabše, kot bi lahko bilo. A je vredno. Naše štiriletno druženje je mehkejše, bolj prežeto s humorjem in sproščeno komunikacijo, delimo si več lepega in več bolečega, ob maturi pa se razidemo z objemom. Vredno je.