Matjaž Farič je praznoval trideset let plesnega dela, kot sam pravi, s »spet zadnjim solom« Rdeča – sled. Odhod z odra je bil fascinanten. Nisem ga brala kot »po tridesetih letih plesa je to vse, kar mi je ostalo«, temveč kot gesto. Ker lahko, dovolj sem naredil, da se pol gol sprehodim po odru v črnih čevljih kot gospod. Ali pa: poglejte moje telo skoraj v celoti, zaznamujejo ga življenje, leta, izkušnje, kakšen kilogram več. Na odru se je preverjal, koliko zmore, kakšna je razlika od prejšnjega »zadnjega sola«, kaj so leta plesa storila telesu. V temni predstavi skoraj brez scenskih elementov, z videom in glasbo, je bilo veliko rdeče barve. Tudi mesa. Surovega. Na platnu in v živo. Naj mi surovost živega Matjaž oprosti, s tem seveda merim na moč in prepričljivost prezence telesa trideset let po tem.
Pravzaprav so mi bili deli sola, kjer je plesal ali samo stal, najbolj vznemirljivi. Resda je vedno znal tudi v video uliti podstat, duha predstave in vsebine, preden je to postalo popularno in nujno. Tudi v predstavi Klon, kjer je živo telo plesalo s klonom na videu. Tokrat je na videu meso, rdeča, deli telesa. Sama pri sebi sem se navduševala nad njegovo » v živo« perfektno neperfektnostjo. Videla sem večino njegovih solo in drugih predstav. Zato me je del, ko je zdaj stal na eni rahlo tresoči se nogi, toliko bolj navdušil. To je morda najbolj ilustrativen del, vsekakor pa ne edini v predstavi, ki me je prevzel. Telesno perfektnost je zamenjal z izkušnjo, z leti, z zgodbo o telesu, tridesetih letih plesa in plesalcu po petdesetem. Zaradi mene bi lahko vseskozi bil sam na odru, brez scene, videa, glasbe. In bi padla dol. Zapis ni namerjen proti veščini, hitrosti, spretnosti. Temveč slavi sledove let na plesnem telesu, ki zna povedati in predvsem nositi zgodbo.
Vedno znova me fascinirajo starejši plesalci. Ples, pa naj bo balet, sodobni ali vse preostale zvrsti in oblike plesa, je najbolj krut. Ker je »delovna doba« omejena in je telo glavno delovno orodje. Obrabljeno ni več uporabno. Natrenirani so kot športniki, vojaško vzdržljivi, z vizijo, poezijo, močno mislijo poosebljajo veščino, spretnost, prilagodljivost, hitrost in na koncu se soočajo s poškodbami. Njihova zgodba je zgodba o vrhuncih in minljivosti telesa. Plesalci in plesalke sodobnega plesa imajo daljši rok uporabnosti kot, recimo, baletni. Tudi zato, ker je jezik sodobnega manj zakodiran, ker morda bolj upošteva naravo telesa in ne nazadnje ker je mlajši in v metodi manj avtoritativen od baleta. Toda žlahtnost discipline, veščine in žmohtnost kilometrine starejših plesalcev sta neprecenljivi. To, da so stari, samo po sebi ne pomeni kaj dosti. Eni znajo, še vedno delajo in so vredni občudovanja. Sokol! Iztoka Kovača in Janeza Janše je bila predstava, ki se je spominjala originalnega Kovačevega sola in časovno razliko vzela za gonilo predstave. Pred tem je v predstavi Kraljestvo za konja Kovač združil mlade, hitre in starejše »nosilce zgodovine«. S koreografskim principom meta kocke, torej ne povsem zakodiranega tempa predstave, je lovil nepomirljivo nasprotje med situacijo ustoličene zgodovine in nosilci sprememb. Tanja Zgonc je v predstavi Tulkudream ob mladcih na videu oder zavzela z buthom in z gibom dosegla transformacije, ali kot je zapisala Mojca Kumerdej: »V svoji zadnji predstavi Tulkudream avtorica uteleša razcep na človeško bivanjskost, ki je zavezana rojstvu, spremembam, minljivosti in smrti, in na bivanjskost budističnega mistika tulkuja, ki se ob vsem, kar življenje prinaša in odnaša, zgolj nasmiha, vedoč, da je vsakršno doživljanje odvisno predvsem od posameznikovega pogleda.« Njene transformacije so bile osupljivo lepe.
O času, zapisanem v telo, smo videli tuje predstave in ustvarjalce. Toda zakaj bi se ozirali naokoli, če imamo doma v tem malem plesnem svetu bisere? Če je bila legendarna Ksenija Hribar mama sodobnega plesa, nam zdaj, ko je že dolgo ni več, ni treba na vso silo iskati očeta. Naš sodobni ples je pač plod samohranilke. Mogoče mu gre v tej zatohli in tradicionalni dolini tudi zato tako slabo. Potomci, prevladujejo ženske, so njeni samorastniki. Imamo pa zato lahko prvo damo. Mateja Rebolj, stara šestdeset plus, nekoč baletna solistka, virtuozinja, prejemnica Prešernove nagrade, je od boom začetkov zraven. Po službenih obveznostih v baletu je popoldneve in večere vadila po kleteh s »svobodnjaki«. Krst pod Triglavom jo je katapultiral v sodobno gledališče. In če bo sreča mila, bo prva med slovenskimi umetnicami in umetniki na vesoljski postaji. Poleg tega, da nenehno dela v gledaliških in plesnih predstavah, ima tudi temeljit pregled nad dogajanjem. Vse vidi, vse jo zanima. Na odru nam z veščino, kilometrino, eleganco in milino govori o času, ki ga ne zmanjkuje, in o nas, ki minevamo. Tega močna in hitra mladost ne zmore, od nje tega niti ne pričakujemo. Neprecenljivo je gledati, kako nam o odtisih časa na odru govorijo izkušeni in izbrušeni.
