Mirko Cigler: Evropska unija je Nato brez Združenih držav Amerike

Diplomiral je na vojaški akademiji v Beogradu, tam opravil podiplomski študij mednarodnih odnosov in dokončal generalštabno akademijo v Fort Lewenworthu v ZDA. Služboval je kot namestnik poveljnika opazovalnega sektorja v mirovni misiji OZN v Iranu in bil pomočnik vojaškega atašeja v Pekingu. Delal je v misiji v OVSE na Dunaju, v prvi misiji Slovenije pri Natu v Bruslju in kot pomočnik veleposlanika v Washingtonu.

V času slovenskega predsedovanja Evropski uniji je bil član misije v Bruslju, kjer je bil tudi slovenski veleposlanik v politično-varnostnem odboru EU. »Kot vojaku so mi govorili, da nisem dovolj diplomatski, kot diplomatu, da razmišljam preveč vojaško, kot publicista pa me na obeh straneh berejo,« je sklenil na koncu pogovora o geostrateškem položaju Slovenije.

Pri geopolitiki vsaka država vidi sebe v geopolitičnem jedru. V strateških dokumentih večine držav boste našli takšno osrediščenje.

Zato ker je od časov rimskega imperija naprej vezana na Postojnska vrata. To je geostrateška točka, ki opredeljuje naš prostor. Tukaj vleče prepih v smeri vzhod–zahod in sever–jug. Ko je Slovenija postala država, je do tega prostora dobila drugačen odnos. Prej, v Avstro-Ogrski, pa tudi kasneje v prvi in drugi Jugoslaviji, so bila to zgolj ena stranska vrata. Zdaj so to osrednja vrata, mi pa sredi njih. Slovenija ni v zadnjih 25 letih sebe nikoli obravnavala na tak način. Kot državo, ki zgodovinsko leži na presečišču, čeprav je v vseh svojih dokumentih poskušala opredeliti prav ta prostor. Tudi danes ne zna sebe dobro pozicionirati.

Hkrati pravimo, da smo vse, kar smo lahko. Smo mediteranska država, srednjeevropska država, zahodni del jugovzhodne Evrope, zahodnoevropska država in podobno. Vse naenkrat. Morda smo res vse to. Ampak druge primerljive države zdaj zelo jasno kažejo, kaj so. Denimo Poljska in baltske države v odnosu do Rusije ali Italijani v odnosu do Sredozemlja in položaja v severni Afriki. Slovenija pa je ena od držav v praznem prostoru.

Da, vendar se zdaj zavezništva obnašajo podobno. V zadnjem času z veliko lahkoto govorimo o problemih Evropske unije v širokem diapazonu katastrofičnih scenarijev postopnega ali hitrega spektakularnega razpada. Pri Natu je ta diskurz veliko bolj pazljiv in omejen.

Smiselno vprašanje. Ali je v Natu res kaj drugače? Dvaindvajset držav je hkrati članic ene in druge povezave. Ali je teh šest, ki so samo v Natu, res tako prevladujoč element, ki položaj tako zabetonira v zgodovino? Združene države Amerike pri Natu zagotavljajo drugačnost od Evropske unije. Zagotavljajo njegovo delovanje in učinkovitost. Če smo pozitivno nastrojeni do ZDA, ugotavljamo, da imajo v Natu vodilno vlogo, če pa smo negativno nastrojeni, ugotavljamo, da se vse dogaja po njihovem diktatu. Poenostavljeno bi lahko dejali, da je EU Nato brez ZDA.

Evropska unija se je v zadnjih letih močno spremenila. Slovenija je globinsko poznala EU v času našega predsedovanja. V tistem času pred predsedovanjem in nekaj časa po njem smo dobro vedeli, kaj se tam dogaja tudi pod površino. Nismo vedeli samo tega, kako se pride do odločitev, ampak smo poznali tudi ozadja dogovorov. To je zdaj izgubljeno. Slovenija ni več v tej ligi. Vprašanje je tudi, koliko držav članic je dejansko v ligi, kjer se sprejema odločitve, in katere države to so. Še bolj temeljno vprašanje je, ali takšna liga sploh še obstaja. Ali jedro Unije, velika trojica ali kaj podobnega, sploh še obstaja. Nemčija, Francija in Velika Britanija so med seboj sklenile dogovor, v drugem krogu smo o tem razpravljali vsi, potem pa je prišlo do končnega konsenzualnega sklepa. Vprašanje je, ali EU sploh še tako deluje, ali bolje, kako sploh deluje.

Če bi Evropska unija na začetku ukrajinske krize dala sredstva, ki so jih zahtevali, bi to bilo bistveno cenejše od vsega, kar je sledilo. Ampak ni. To pa zato, ker do Ukrajine ni imela enotnega stališča. Prizadevanje Ukrajine za članstvo je nerealno. Ne samo da pri evropskih državah ni bilo interesa za njeno članstvo, ampak ni bilo niti temeljnih pogojev. Ko so vkorakali Rusi, je EU postala talka svoje lastne politike, ki je ni bila sposobna konkretizirati.

Huda retorika je nedvomno tu in je je veliko. Vendar se narava konfliktnosti spreminja. Če gledamo skozi klasična očala vojne, nismo v zadregi glede pravih odgovorov, ampak si težko postavimo prava vprašanja. To pa zato, ker smo v stanju hibridne vojne, hibridnega vojskovanja in hibridne varnosti. V vseh elementih varnosti, ekonomije in informatike so stvari do skrajnosti prepletene in neortodoksne. K reševanju pa še vedno pristopamo na klasičen način. Ali s čisto diplomacijo ali z ekonomijo in sankcijami, s silo pa ne, ker je ni.

Sila je še vedno, vendar ni več taka, da bi bila sposobna biti prepričljiva in bi lahko Evropska unija z njo karkoli reševala na klasičen način. Nove hibridne sheme pa ne zna narediti.

Hibridno vojno so kot strokovni izraz začeli uporabljati na Bližnjem vzhodu kot opis delovanja Hezbolaha in šele kasneje se je pojem začel uporabljati za opisovanje nove ruske doktrine obnašanja do preostalega sveta. Mnogo analitikov meni, da gre v mnogočem za preimenovanje znanih stvari: specialno vojskovanje, posredniška vojska in podobno. Sam mislim, da gre za novo kvaliteto, ki opravičuje novo ime. K hibridni vojni je težko pristopiti, ker nima ne glave ne repa, težko jo je zagrabiti in se nanjo odzvati. Ko si pripravljen reagirati na klasičen vojaški konflikt, se preseli na področje kibernetike, iz kibernetike pobegne v ekonomijo, iz ekonomije se preseli v varnostni svet Združenih narodov, kjer se veleposlaniki Rusije in Amerike medsebojno obtožujejo kdo je kriv za kaj. Medtem ko oni razpravljajo, se težišče ponovno preseli na neko drugo področje. Fluidnost je glavna značilnost hibridne vojne. Kdor ima več možnosti centralnega obvladovanja vzvodov, je v prednosti. Zato je Vladimir Putin v tej strategiji v precejšnji prednosti pred Združenimi državami in absolutno v prednosti pred Evropsko unijo.

Zato ker Putin, ki ga doživljamo kot avtokrata, lahko reče obrambnemu ministru, kaj mora narediti, kako mu mora slediti minister za informiranje in kaj mora narediti minister za ekonomijo. Že v ZDA je to težje, v Evropski uniji pa to sploh ni mogoče. Zato Evropska unija ni sposobna parirati v takšnem odnosu.

Ne more, ker ne more oblikovati odgovora, kaj je smiselno. To pa zato, ker kar je smiselno za Poljake, je nesmiselno za Portugalce ali za nas in tako naprej.

Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je o tem začel govoriti pred poldrugim letom. Vsi so se nad tem zmrdovali. Ko zdaj govori o tem, je zgodba popolnoma drugačna, saj gre za popolnoma napačno izhodišče. Problem ni evropska vojska, problem je politični konsenz za kakršnokoli uporabo te vojske. Že to, da o tem govori predsednik evropske komisije, je s stališča strukturiranosti Evropske unije napačno. Evropska komisija za obrambo nima tako rekoč nobenega pooblastila. Saj nima komisarja za obrambo, ker obramba ostaja suverena domena držav članic. Komisija ima komisarje za vse mogoče, za obrambo pa ne. Če bi o tem govoril Donald Tusk, bi bilo malo drugače. Če bi govorila visoka predstavnica Federica Mogherini, pod jurisdikcijo katere spada evropska zunanja služba, vključno z zametki evropskega vojaškega poveljstva, bi tudi bilo drugače. Vendar evropska komisija nikoli ne bo organizacijski okvir, v katerem bi lahko delovala evropska vojska. To bi namreč pomenilo, da se države odrekajo nacionalni suverenosti pri obrambi. O uporabi vojske bi v tem primeru odločala komisija. Za kaj takega bi Evropa morala postati politična federacija ali vsaj konfederacija.

V takšnih razpravah, kot jih slišimo zdaj, je larifari. Vprašanje je napačno postavljeno.

Kateri so elementi, zaradi katerih bi bila evropska politika pripravljena konsenzualno uporabiti oboroženo silo? Kateri bi bili vitalni interesi Evropske unije za takšno politiko? Vojna se začne, ko so ogroženi življenjski interesi države ali nadnacionalne tvorbe, kakršna je Unija. Na tako postavljeno vprašanje nimamo odgovora. Zdajšnja EU bi zelo težko dosegla konsenz o vitalnih interesih, zaradi katerih bi bila konsenzualno pripravljena kolektivno iti v vojno. Ker ni skupne percepcije nevarnosti oziroma grožnje, ki bi opravičevala uporabo sile, ker ni primerna za boj s sodobnimi grožnjami, ker je EU preveč pacifistična in ker se ne more poenotiti pri prioritetah. Na severu bi dobili ene odgovore, na jugu druge, na zahodu jih ne bi dobili, ker gredo Britanci na svoje, in tako naprej. Brez odgovora na to vprašanje so kakršnakoli druga ugibanja brezpredmetna. Hkrati pa ima EU že od leta 2009 potrjeni in usposobljeni dve bojni skupini na leto, ki sta v stalni pripravljenosti po šest mesecev. Približno 1500 vrhunsko izurjenih in opremljenih vojakov. Skupaj se urijo, skupaj usposabljajo in čakajo na politični signal držav članic, da gredo delat tisto, kar vojske morajo narediti. Usposobljene so za vse vrste nalog kriznega upravljanja. To so elitne nacionalne enote, ki delujejo pot skupnimi poveljstvi. Slovenija z Italijo in Madžarsko sestavlja eno od takih bojnih skupin. Nekajkrat so bile že v stalni pripravljenosti. Ne glede na to, kaj vse se je od leta 2009 dogajalo v Evropi in njeni soseščini, niso bile nikoli uporabljene. Ne zato, ker ne bi bile dovolj dobre, ampak zato, ker je bila vsaj ena od držav članic proti. Iz časa našega predsedovanja poznam primer Libije. To je bil klasičen primer, kjer bi bojna skupina lahko odigrala svojo vlogo. Ne z bombardiranjem in podobnimi akcijami. Lahko bi sodelovala v fazi evakuacije in umika državljanov EU, ob čemer bi lahko opravila še vrsto paralelnih nalog. Takrat je bilo v razpravah v politično-varnostnem svetu EU, ki je pristojno telo, na eni strani prisotno prepričanje, da je to priložnost za uporabo bojne skupine. EU bi pokazala, da nima samo mehke politične moči, ampak tudi zobe. Morda še mlečne, vendar takšne, ki vseeno grizejo. Končalo se je tako, da sta Velika Britanija in Francija imeli poseben interes, da sami urejata stvari. Ko jima je zmanjkalo sape je moral pomagati Nato, predvsem pa Združene države Amerike s komunikacijami in raketami.

EU je imela pripravljeno usposobljeno operativno poveljstvo za uporabo takšnih sil, pa vendar je v Rimu organizirala posebno ad hoc vojaško poveljstvo in na njegovo čelo imenovala italijanskega generala. Vsaka dva tedna je obupan prihajal na sestanke politično-vojaškega odbora EU in rotil veleposlanike – nacionalne predstavnike držav članic, naj mu za božjo voljo povedo, kaj naj dela in kakšne so njegove naloge. Naloge ni dobil, dobil pa je navodilo, naj nadaljuje s pripravami. V vojaško-političnem žargonu je to pomenilo, naj ne dela nič. Epilog libijske zgodbe je znan. Zgodba o evropski vojski tako ne bo peljala nikamor, če je ne zamenja zgodba o pravih vprašanjih. Predvsem o tem, zaradi česa bi bila EU pripravljena kolektivno uporabiti oboroženo silo. Grobo povedano, za kaj bi bili pripravljeni umirati evropski vojaki.

Ko se je začela begunska kriza, smo slišali mnenja, da če pade schengenska meja, to lahko pomeni razpad Evrope. Ob tem bi lahko rekli, da je bil ogrožen vitalni interes Evropske unije. Vzpostavljeno je stanje, zaradi katerega bi bila upravičena uporaba sile. Sila obstaja v bojnih skupinah, lahko bi jih prilagodili specifičnim potrebam, za kar so potem uporabili nacionalne vojske. Ogroženi so bili vitalni evropski interesi, Evropa pa ni mobilizirala razpoložljivih skupin sil.

Vprašanje je postavljeno radikalno. Realno za kaj takega ni pravih možnosti. Skupna vojska bi lahko upravljala z begunskimi centri, skrbela za logistiko in zagotavljala centralno vodenje. Kot fleksibilna struktura bi se lahko prilagodila okoliščinam, če bi za to obstajal politični konsenz. Tega pa ni, ker to potegne za seboj celo vrsto drugih vprašanj. Velika Britanija je imela ves čas absolutno odklonilen odnos do česarkoli evropskega, kar bi spominjalo na skupno vojsko. Za Italijane bi evropska vojska morala imeti pomorsko komponento. Drugi bi hoteli vojsko, ki bi zaustavila migrantske tokove. Francija bi zagotovo zahtevala močno protiteroristično komponento. Na vzhodu se poljski predstavniki navdušujejo nad okrepljenim korpusom, ki bi ga postavili na rusko mejo. Od evropske mornarice, ki bi nadzorovala Sredozemlje, do evropskega korpusa z dvema oklepnima in dvema mehaniziranima divizijama z ustrezno podporo dobimo diapazon, ki se v teh okoliščinah izkaže za neizvedljivega.

To poznam nekoliko bolj od blizu in se ne morem strinjati. Ko se je Slovenija v devetdesetih letih odločila, da je njena perspektiva na področju nacionalne varnosti kolektivna varnost in članstvo v Natu, smo se šele priključili partnerstvu za mir. To smo naredili nekaj let za preostalimi vzhodnoevropskimi državami. Takrat sem v Bruslju vodil zametke slovenske misije pri Natu v prvih fazah približevanja v sredini devetdesetih let. Do prvega neuspelega poskusa in potem naprej. Nato sebe ne dojema kot evropsko vojsko. Tudi če je 22 držav hkrati članic EU, kot sem že omenil.

Upoštevati je treba dva vidika. Prvi so Združene države Amerike. Ali kot vodilna sila, ki zagotavlja konsenz, ali kot prisila, ki zahteva konsenz. Drugi element je Turčija. V Natu je Turčija velika in močna članica, v Evropski uniji pa je ni. Še bolj zapleteno je. Ne smemo pozabiti, da je bila Turčija članica Zahodnoevropske unije, ki je bila vojaško krilo Evropske skupnosti. V devetdesetih letih je bila ena redkih, morda sploh edina mednarodna institucija, ki je ukinila samo sebe. S prehodom varnostno-obrambne dimenzije z Zahodnoevropske unije na Evropsko unijo je Turčija ostala zunaj. Tega Evropski uniji ni nikoli oprostila. S sprejemom Cipra v EU je Grčija zagotovila, da Turčija ni imela nikakršne besede v Uniji. Velika Turčija v Natu in mali Ciper v EU sta celo desetletje zelo učinkovito držala obe organizaciji kot talki svojih nacionalnih politik. Turški veto v Natu za karkoli, vezano na EU, in ciprski veto ob pomoči Grčije za karkoli turškega. In kaj se je zgodilo? Na Natovi strani so Uniji ves čas pridigali, kaj naj stori za popravljanje odnosov. Na strani EU pa so ves čas pridigali Natu, kaj naj tam naredijo za izboljšanje odnosov. Generalni sekretarji, ki se uradno niso smeli srečati, ker sta Turčija na eni, Ciper pa na drugi strani to preprečevala, so na neformalnih srečanjih drug drugega prepričevali, kaj naj drugi naredi.

V času našega predsedovanja smo poskušali z Nemci in Portugalci narediti nekaj drugega: pripraviti EU, da govori o tem, kaj lahko EU in Ciper naredita med seboj. Kolege v Natu pa smo poskušali prepričati, da Nato in Turčija pogledata, kaj lahko tam naredita. Danes, ko ima Turčija v EU nekoliko drugačen status, je morda drugače. Iz tega, kar je zapisano v novi globalni strategiji EU, in iz konkretnih rezultatov zadnjega Natovega vrha v Varšavi pa ne sledi, da je odnos kaj bistveno napredoval. Na površju pri skupnem slikanju lahko vidimo sožitje. V institucionalnem smislu pa ni bil narejen preboj, ki bi bil nujno potreben. Govorimo o minornih kozmetičnih popravkih, ne pa o strateških premikih.

Da. Ampak kaj bo, če pride do fenomena USexit?

Kaj če se Združene države odločijo, da odidejo iz Evrope? Že v mandatu Baracka Obame smo veliko slišali o premiku strateškega težišča ameriških interesov iz Evrope v Azijo. Glede na to, kakšen je bil naš odnos do Amerike, nam je bilo to bolj ali manj pogodu. Z Donaldom Trumpom prihajamo v položaj, ko se takšen premik iz Evrope zdi veliko bolj realističen. Kaj pa bo, če se to res zgodi? Kaj če rečejo, da je TTIP mrtev, Nato pa bo po novem popolnoma drugačen? Amerika ne bo plačevala za varnost Evrope. Tiste države, ki plačajo, ostanejo noter, kdor ne plača, je zunaj. Če se kaj zgodi, pa bomo videli, ali je to v neposrednem ameriškem interesu in kako bodo reagirali. Trump obljublja takšen razvoj dogodkov.

Ne. Do Trumpovega cunamija ni deloval tako. V srži je bilo zavezništvo politično in vojaško globoko prepričano, da bi 5. točka washingtonske pogodbe delovala samodejno. Napad na enega je napad na vse. Brez tega institucionalnega, političnega in tudi osebnega prepričanja politikov in vojakov bi bila to prazna struktura. Pa ni. Dejansko odvračanje je zares mogoče, če so vsi prepričani, da zavezništvo deluje tako. Trumpove izjave so za zavezništvo grozovita nevarnost. Z najvišje instance vrhovnega ameriškega poveljnika prihaja črv dvoma. Kaj pa, če je res lahko tudi drugače? USexit bi bil končni in definitivni pretres mednarodnih odnosov, ki bi vse stvari postavil v novo perspektivo. Zgodba okrog evropske vojske bi v trenutku dobila novo dimenzijo.

Seveda. Če se hrbtenica umakne ali tudi samo postavi v bistveno drugačen in nepredvidljiv kontekst, preidemo na neznano ozemlje. Drugačno od konteksta, ki je v veljavi od druge svetovne vojne naprej.

Ko se je libijska kriza začela, so bili pogoji, da bi Evropska unija dosegla konsenz za vojaško upravljanje s krizo, bistveno boljši od tega, kar gledamo danes. Če takrat ni bilo mogoče doseči konsenza, je danes verjetnost, da bi se to zgodilo, še veliko manjša. Mediteranske države bi zaradi neposrednega soočenja s posledicami morda lahko sklenile dogovor o skupni akciji. Skandinavcev in Višegrajske skupine, ki gledajo smo na vzhod, pa to ne zanima niti malo. Zdaj smo v obdobju medvladja. Stari obrazci delovanja so postali problematični, novi pa še nastajajo. Vprašanje, kam bo šla EU, je odprto. Sploh ne vemo, ali smo na dnu krize ali pa bomo kmalu zaslišali nekoga, ki trka od spodaj. Na teh ravneh so odgovori najmanj vojaški.

Natanko tako. Varnost ima dve dimenziji. Ena je objektivna varnost in druga je občutek varnosti. Občutek varnosti je zelo pomemben. Slovenija daje dober občutek. Daje občutek varnosti. Tudi ko je šlo lani na desettisoče ljudi čez Slovenijo v Nemčijo, so dejansko šli mimo Slovenije. Razen ljudi, ki živijo ob meji, smo jih vsi drugi videli samo na televiziji. Večja evropska mesta dajejo manjši občutek varnosti od Ljubljane. Če pa bi se po Tromostovju sprehajale do zob oborožene patrulje v zaščitnih jopičih in čeladah, po radijskih postajah pa bi ves čas nekaj šumelo, bi občutek varnosti hitro izpuhtel.

Ločeno od občutka je vprašanje, koliko smo objektivno varni in koliko nismo. Na to je težje odgovoriti. Vsaj do leta 2008 se nam je zdelo, da je odgovor na to vprašanje relativno enostaven. Pred nami je bilo stabilno in dolgotrajno obdobje evropskega miru. Nemiri v okolici se niso zdeli takšne vrste, da bi bistveno kalili naš lasten mir. Občutek smo imeli, da bo ves čas tako. V nekaj letih se je položaj popolnoma spremenil.

Številni geopolitični analitiki se ukvarjajo s sekvenco dogodkov, ki pripeljejo do vojne, ki je večina niti ne želi niti ne načrtuje. Sam ne pripadam katastrofični liniji analitikov. Če pa bo v ljudeh nastal splošen občutek ogroženosti, se bo to prej ali slej odrazilo tudi v politiki.

Od osamosvojitve do pred kratkim je prevladoval občutek osebne, državne in vsakršne varnosti. V politiki je to pomenilo, da varnost ni prioriteta in da zaradi tega vanjo ni treba posebej vlagati. V tem nismo bili sami. Nov položaj zdaj odzvanja tudi v politiki. V baltskih državah in vzhodnem delu Evrope, kjer se zaradi politike, medijev in celotnega konteksta ljudje danes počutijo izrazito nacionalno ogroženi, obrambni proračuni, ki so imeli prej obskurne številke, strmo naraščajo. Prej so zajemali približno en odstotek, tako kot naš. Zdaj so skočili čez dva odstotka. Slovenija je tudi tu poseben fenomen. Oblast in opozicija ponavljata besede o večji ogroženosti in novih izzivih, ki jih slišimo po vsej Evropi. V proračunu pa se to ne vidi. Tam je, kjer je bil, in še nekoliko pada. Kar kaže, da politika nečesa ni razumela v vseh teh letih, namreč da s stališča Nata proračun za obrambo ni fiskalna kategorija, ampak politična.

Dva odstotka za obrambni proračun ne kaže na to, koliko je tam denarja. Dva odstotka pomeni, da država sprejema zavezniško politiko, da je to raven nacionalnega prispevka za kolektivno obrambo. Skupna obramba je skupek nacionalnih obramb, ki so organizirane pod skupim poveljstvom. Tega nismo razumeli v preteklosti in tega ne razumemo tudi danes. Ko slišimo finančno in obrambno ministrico, da govorita o nominalnih vrednostih, slišimo, da ne razumeta srži zavezništva. Koliko milijonov prispevamo, nikogar ne zanima. Ob proračunih velikih držav je obrambni proračun Slovenije zanemarljiva vrednost. V položaju, ko v odstotkih vsi strmo naraščajo, Slovenija pa sredstva še naprej zmanjšuje, je sporočilo zelo jasno.