Pod krinko v boj proti Kurdom
S pomočjo dekretov, ki jih turška vlada od uvedbe izrednih razmer sprejema brez parlamentarne odobritve, je bilo v minulih tednih aretiranih tudi 24 županov kurdskih občin zaradi domnevnih vezi s PKK. Tako kot je Erdogan od lanskega leta boj zoper Islamsko državo izkoristil za krepitev napadov na PKK na jugovzhodu države in v Iraku ter na sestrsko organizacijo PYD in njene milice YPG v Siriji, zdaj uporablja boj proti gülenistom za dodatno slabitev Kurdov v državi. Naloge izvoljenih županov so zdaj prevzeli vladni varuhi, kar v opozicijski prokurdski stranki HDP razumejo kot grobo kršitev turške ustave in evropskih konvencij o človekovih pravicah ter lokalne samouprave. Vladnim dekretom se je zoperstavila tudi glavna opozicijska sekularistična republikanska stranka (CHP). Milijon ljudi v Turčiji naj bi postalo žrtev teh dekretov, pravi vodja CHP Kemal Kilicdaroglu in napoveduje ukrepe za zaščito demokracije v Turčiji.
Ker naj bi vladna čistka zajela dele družbe, ki niso del Gülenove mreže, v CHP zahtevajo, da parlament o vladnih dekretih razpravlja in jih potrdi, preden začnejo veljati. Za zdaj so zahtevo za ustavno presojo vložili zoper dva od osmih vladnih dekretov, ki jih je turška vlada sprejela od uvedbe izrednih razmer v državi. Njihovi zahtevi za presojo pred ustavnim sodiščem vlada seveda nasprotuje in trdi, da so dekreti v skladu z določili ustave ter jih zato ni mogoče razveljaviti na ustavnem sodišču. Merjenje moči med vladajočo stranko AKP in CHP sicer nakazuje, kako zelo krhka je bila takojšnja politična enotnost v Turčiji po spodletelem vojaškem udaru, ko so se pod okriljem novega antipučevskega nacionalizma proti slehernim poskusom državnih udarov izrekle vse parlamentarne stranke.
»Svoboda izražanja v Turčiji ne obstaja več. Z veliko hitrostjo se oddaljujejo od vladavine prava proti režimu terorja,« je pred dnevi za italijanski časopis La Repubblica dejal Nobelov nagrajenec za literaturo Orhan Pamuk. Da za turškimi zapahi pristajajo nedolžni ljudje, ki po Pamukovih besedah izrazijo zgolj najmanjšo kritiko vlade, v Evropi očitno nikogar ne zanima več. Uvodni tedni postpučevske kritike Erdoganovih čistk so se v skladu z realpolitičnim dometom Evropske unije pretopili v razumevanje soočanja z razpredeno grožnjo gülenističnega paradržavnega aparata v Turčiji.
Čez štirinajst dni bi se v Turčiji morale izteči tri mesece trajajoče izredne razmere, vendar bo njihovo trajanje po odločitvi sveta za nacionalno varnost še podaljšano. Za koliko časa bo podaljšano obdobje trajanja izrednih razmer, v katerem namerava turška vlada s svojimi ukrepi in dekreti zagotavljati »učinkovito zaščito demokracije, vladavine prava, človekovih pravic in svoboščin«, svet za nacionalno varnost še ni sporočil. Toda podaljšanje obdobja izrednih razmer je pomembno za Evropo, ki je po vnovičnem turškem zbližanju z Rusijo in propadlem premirju v Siriji še bolj odvisna od benevolentnosti predsednika Erdogana. Med podaljšanimi izrednimi razmerami namreč ne bo obstajala niti najmanjša možnost, da bi Turčija spremenila svojo protiteroristično zakonodajo z zelo obsežno definicijo terorizma, ki jo vlada uporablja tudi za priprtje in utišanje svojih kritikov. Ker je prav sprememba protiteroristične zakonodaje eden izmed osrednjih pogojev vizumske liberalizacije za Turčijo, s podaljšanjem izrednih razmer paradoksalno pridobivata tako Bruselj kot Ankara. Evropski uniji in Turčiji se v okrepljenem razumevanju za medsebojno soodvisnost pri reševanju begunskega vprašanja tako odpira časovno okno za iskanje pragmatičnega kompromisa.
Fleksibilna časovnica
Turški premier Binali Yildirim je v minulih dneh pokazal fleksibilnost glede časovnice za vizumsko liberalizacijo. Potem ko je evropski parlament junija de facto blokiral bližajočo se sprostitev vizumskega režima za Turčijo, dokler ta ne bo izpolnila vseh kriterijev, je Ankara odpravo vizumov zahtevala do 1. oktobra. Že poleti je nemška kanclerka Angela Merkel nakazala, da ta časovnica ni realistična in da bi bilo mogoče vizumsko liberalizacijo pričakovati šele v začetku prihodnjega leta. Po spodletelem vojaškem udaru je svoje usluge pri iskanju kompromisa za definicijo terorizma v turški zakonodaji ponudil Svet Evrope. In prav na tej ravni zdaj potekajo zakulisna pogajanja o tem, kako bi turško protiteroristično zakonodajo spremenili, da na njeni podlagi ne bi več preganjali političnih disidentov. Svet Evrope bi utegnil ponuditi tudi možnost, da nadzoruje izvajanje turške protiteroristične zakonodaje, s čimer bi se lahko odprla pot vizumski liberalizaciji. Za ta pogajanja pa je potreben čas – čas, ki ga ponuja podaljšanje izrednih ukrepov v Turčiji.
Evropski uniji se tako za zdaj ni treba bati vnovičnega množičnega migrantskega toka na evropsko ozemlje čez zahodno balkansko pot. Zadovoljstvo nad uresničevanjem dogovora je namreč obojestransko. Namesto 1700 dnevnih prihodov na egejske otoke po uveljavitvi dogovora EU-Turčija v povprečju na grške obale prispe od 70 in 85 migrantov. Čeprav se pri vračanju beguncev v Turčijo pojavljajo težave, pa tako v Bruslju kot v Ankari menijo, da so ti problemi premostljivi. Odkar je lani begunski val po zahodni balkanski poti presenetil evropske države in pokazal na slabosti dublinskega in schengenskega sistema, se je Evropa znašla v velikem gradbenem projektu, ki razgrajuje temelje evropskega kontinenta. Od skupno 1200 kilometrov načrtovanih ograj na notranjih in zunanjih schengenskih mejah, vrednih okoli 500 milijonov evrov, je doslej postavljena dobra polovica. To je celo večja dolžina ograj kot v časih železne zavese med Vzhodom in Zahodom. In Evropa je v globalnem trendu zapiranja meja: več kot 40 držav na svetu se ograjuje pred svojimi sosedi, med drugim tudi Turčija, ki je na meji s Sirijo dokončala že 200 od načrtovanih 700 kilometrov zidu. Novi načrti za nadaljnje zapiranje meja s sprejemanjem nacionalnih ukrepov so pripravljeni vzdolž balkanskega migracijskega koridorja. Ali bodo uresničeni, je odvisno predvsem od nadaljnjega razvoja dogodkov v odnosih s Turčijo in od napovedanega avstrijskega zapiranja meja, potem ko bodo dosegli »zgornjo mejo« 37.500 prosilcev za azil, ki so jih pripravljeni sprejeti letos.
Dodaten čas v pogajanjih s Turčijo je za Evropo pomemben tudi zaradi celovite povrnitve prostega pretoka ljudi in blaga na schengenskem območju, pri čemer Evropska unija še vedno močno šepa. Evropska komisija je letos spomladi sprejela načrt za ponovno vzpostavitev schengenskega sistema in odpravo vseh mejnih kontrol na notranjih schengenskih mejah, če bo ponovno vzpostavljen učinkovit mejni nadzor na zunanjih schengenskih mejah v Grčiji. Šestmesečno podaljšanje nadzora na notranjih schengenskih mejah Nemčije, Avstrije, Danske, Švedske in Norveške, ki je v izrednih okoliščinah dovoljeno za največ dve leti, se izteče novembra. Ker Grčija še vedno ne zagotavlja učinkovitega mejnega nadzora – in vprašanje je, ali ji ga bo zaradi razvejene meje s Turčijo sploh kdaj uspelo zagotoviti – se pričakuje vnovično podaljšanje nadzora. To sicer za evropski projekt, ki ga evropski državljani identificirajo predvsem s schengenskim sistemom, še ne bo kritično. Pri večini držav bo namreč dvoletni maksimalni rok podaljšanja mejnih nadzorov zapadel šele jeseni prihodnje leto. Turčija tako zdaj, v eksistencialni krizi Evrope, drži v rokah usodo schengenskega območja in s tem usodo politično vse bolj neenotne Evropske unije. To pa so dobri obeti za vizumsko liberalizacijo.
